> Domov / frikanje / Prvomajski plezaraj

Prvomajski plezaraj

Aloha,

Pa da se še js malo javim iz zatišja – sploh sedaj, ko sem postala polnopravna članica AK SG, je prav, da tu pa tam kaj spišem.:) Idealno bi blo, da bi besedam, lahko dodala še kako dobro fotko, pa sem še zmeri v fazi nabave “outdoor” mihnega fotoaparata, ki bi me lahko spremljal na takšnih in podobnih odpravah…  Skratka, za prvomajske sem se ponovno sprajla v skalovje. Plani, ki sva jih kovali s Katjo Bajčevo, so bli sicer nekoliko drugačni, a ker je bilo vreme, takšno kot je pač bilo, sva se temu primerno tudi midve prilagodili, poleg tega pa še povečali ekipo na štiri oziroma šest članov. Prvi dan smo se Katja, Luka, Vita in js odpravili v Buzet. Sektor, ki smo ga izbrali je bil sicer super, a lažjih smeri od 6a+ ni, pa še slednjih je bolj za vzorec (dve, če me spomin ne vara). Tako da sem jaz švicala v smereh, v katerih se je gospodična Bajčeva šele uplezavala – so bili pa zato njeni inštruktorski nasveti in vzkliki v stilu: ” Maša, STISN trebuh!” toliko bolj učinkovito aplicirani v praksi.  Drugače pa res super plezališče in fajn skala! Večer smo preživeli v Umagu v prijetni družbi Mičota in Evice ter psičke, ki sem ji pozabla ime (se posipam s pepelom), naslednji dan pa nadaljevali s plezarijo v Istarskih toplicah, kjer je do sektorja “Hallelujah cave” potrebno ORNG, ampak res orng, zagristi grta v breh, tk da bulderašem po duši, obisk odsvetujem. Je pa vsekakor sektor impresivn – do nekaterih smeri nad jamo, je recimo potrebno splezati po viseči lojtri, vendar spet nekak primanjkuje lažjih smeri, dasiravno to mojo soplezalko, ki se je (sicer pomotoma) ogrevala v 7a-ju, ni posebej motilo. Je res priporočljivo, če imaš nivo nad 6b, v kolikor kaniš poplezavati v tem sektorju (v 6b-jih se namreč kao “ogrevaš”…).

Dvema plezalnima dnevoma in super pikniku izpod žar majstra Mičota, je sledil dan pavze. (Morje je še vedno precej mrzlo, mokro in slano…) Nato pa ležeren odhod domov, kjer pa smo se zadržali zgolj en dan (jap, logistika ni bila ravno naša vrlina), saj nas je že naslednji dan klicala pakleniška skala. Na tem mestu se moram posebej toplo zahvaliti Mihanu Hrastelju, ki nama je velikodušno in velikopotezno posodil frende in jebice, ki so prišle še kako prav – no, predvsem Katji, ki je vodila navezo dveh brhkih.

V Paklenici sva se podali v Juho (6a, 250 m /Pezzolato ) in pa v Levo Tržiško (6a +, 120 m /Franček, Franček….) v Stupu , s podaljškom Brid za veliki čekić (5b+, 150m). Hm jah, takole bom rekla, čeprav sem že imela pakleniške prvoosebne izkušnje s Frančkovimi smermi ali klasikami (Kača in Ljubljanski), me je Leva Tržiška, neuplezano in s poskakujočim ramenskim sklepom desne roke, ki se je nekje na sredi smeri odločil še malce premakniti iz jamice, kr fejst namučila. Poleg tega, da tudi Bridg za veliki čekič ni ravno 5b +, ako bo kdaj koga zamikalo, da bi katero smer v Stupu podaljšal s to smerjo – en raztežaj (znan tudi kot “veseli tobogan”) je precej zahteven in na srečo nisem edina, ki se je namučila v njem.:) Kot prva ga pa itak ne bi nikada zlezla! Naj pa še kot zanimivost povem, da je pred nama Levo Tržiško plezala naveza z nosečnico, kar mi je blo vseskozi kr močna motivacija, ko me je hotlo navijat al pa ko me je grabla psiha – če zmore nosečnica, zmorem tut js!:) In če me/naju je v Stupu zmatrala smer, sva po preplezani Juhi robantili po zajlah navzdol – sestop je precej dolg in utrudljiv, zato, čeprav mi je bla smer lepa, ne bi šla še enkrat tam dou.

Je bil pa fajn plezalski oddih in ful sem hvaležna Katji, da me je tk potrpežljivo popeljala čez vse smeri. Štake nucamo!:)

Tako je to. Potem sem 10 dni počivala in dala rami mir, v nedeljo pa se s Kajo Rojnikovo (AK ČRNA! :) podala še v Železno Kaplo. Družbo so nama delali še Bojan, Maček, Valič, Seba in Ruda. Fajn plezarija, če si ne bi v zadnji smeri zjebala prst in zdej spet čakam na boljše cajte. Bad karma, vam prajim, ne vem, če se nem mogla prekvalificirat v bolj umetniške vode..:)

P.S Fotografiji sta zgolj simbolični.:)

 

 

Komentiraj

Scroll To Top