Začelo se je s Paklenico, kamor me je letos po par letih spet zelo potegnilo…Z Maksom sva šla pogledat, kako je kaj vreme in ugotovila da fajno. (Skoraj) sama v kampu, v steni pa (ravno prav) obložena z Madžari, Srbi, Italijani, da ni bilo dolgčas… Ko bi plezalke malo bolj držale, bi podelala še kakšno več (smer), skadila kakšno manj (pipo) in pojedla kakšno več? manj? (ribico pri Dinkotu). Priložnosti za proslavljanje ni manjkalo, seveda pa tudi ne takšnih in drugačnih zabavnih vložkov (beri peripetij).
Ko se človek vedno prehitro vrne domov, si seveda želi še. Ker vreme še vedno drži, je treba spet migat. V soboto na Ledinski vrh in Storžek, v nedeljo pa zaradi….hm, vse ni za v javnost, je blo treba spucat glavo, umirit strasti in razjasnit pojme. Zato sta padla Mrzla Gora čez Hudi prask v Mrzli dol, čez Križ do bivaka pod Skuto in nazaj na Okrešelj…
Zvečer je bila glava bistra, noge pa “motne”. Vmes je bilo pa ravno prav zimskih razmer, da plezarija ni bila sprehod, da so delale tudi misli in da sem bil precej vesel, ko sem bil ven… Ker je bil ravno tak dan, so misli ušle tudi k bratom, ki so že šli “čez” oz. so že “tam”….kje, to ve vsak sam in ali bo še kam šel po tem svetu al je to pač to in je treba vsak dan vzet kot zadnji…kot reče Maks, “….till the fat lady sings!”
