Začetek marca. Kam gremo lest, ko se vrnem nazaj v Slovenijo? Se pogovarjam z Žužlom in pove, da imajo naplaniran Albarracin. Huh, itak grem zraven, zakon, to sem imel na checklisti že kar nekaj časa. Letalske karte Treviso – Valencia: 350 eur povratna. Hja, tto pa res ne bo šlo skoz. Kamni ne bodo kam šli, karte bodo pa enkrat zihr cenejše…
Čez cca 20 dni dobim sporočilo od Žužla češ, nujno preveri cene na Ryanairu. In preverim. In kupim karte. Potovali bomo “light and fast” brez prtljage, ki jo bo peljal Klančnik z Valterjem.
3 dni pred odhodom napakiramo v Valterja krešpede, spalke, posodo in naredimo okvirni plan. All in, zdaj pa samo gremo, nič ne more več prit vmes! Ja itak, valjda lahko. In to olfa! In smo ostali brez prevoza prtljage, brez prevoza nasploh in dobro, brez Klančnika. Tššš šamar. Upam, da je blo v Dublinu čimveč muzejev zastonj, da si imel kaj za delat! 😛
Malek rezervira rentacar, dokupimo vsak en 20kg kos prtljage in upamo na najboljše. Ideja je namreč, da v krešpede nabulamo čimveč stvari in jih oddamo kot kovčke. Ker smo kar naenkrat zelo na tesnem s količinami, ki jih lahko prenesemo na letalo, se odločimo da bomo vrgli obleko skupaj v eno torbo. Vsak bo imel dvojne hlače, en pulover, par majc in ostale stvari. In poletne spalke, ker za puhaste ni prostora. Pa smo šli na pot.

V Ljubljani premečemo stvari iz enega v drug avto in gremo. V Trevisu na parkirišču že primerno okrepčani napakiramo krešpede, zavijemo v folijo in odromamo na letališče. Malo nas čudno gledajo, ampak vse se je izšlo. Žužel pade pod kontrolo prvič. Srečamo še ostale člane naše “odprave” (Jazo z družino, Štular z družino, v Albarracinu smo se družili še s Trinity Original družino 🙂 ) in se še malo okrepčamo, za vsak slučaj, da ne bo panike na letalu.

Valencia, rentacar, Albarracin. Vmes se ustavimo še v trgovini, kjer nakupimo špecerije za par dni. Pokrajina je slikovita, čudovita in življenje postane čudovito. Prispemo v kamp, postavimo šotor in pripravimo avto. Pred spanjem pa… kalorije pač.

Ko sem zjutraj prvič ugledal Albarracin, sem bil več kot navdušen. Slikovito mestece, ki je obstalo v nekem daljnem času, še preden je Kolumb izumil Ameriko. Prelepo, preprosto, čudovito! Dih jemajoči razgledi in frišn luft. Verjetno smo se zaradi tega zbujali čili in spočiti, pa čeprav smo se ob večerih dodobra sproščali.

Zajtrk in plezarija. Sektorjev je ogromno, pokrajina je prečudovita, skala pa šmirkl papir. Konkretno obdelana koža že prvi dan (ker je fajn nabijat en in isti balvan). Do večera smo se vsi nalezli, se še na parkirišču plezališča po napornem dnevu okrepčali in se odpravili v kamp. Večerja… spat. Žužl je res krasen član odprave, dober navigator, če pa mu pripraviš ogenj in hrano, bo spekel izvrstne reči. Hranili smo se res obilno, mogoče preveč. Ampak sj vete kk je, prazn žakl ne stoji sam pokonci.

Tako približno je zgledal sleherni dan, vsak dan drug sektor, vsak dan drugi problemi in vsak dan smo nekaj zlezli.

Poleg tega, da smo veliko plezali in hodili naokrog, smo obiskali še sosednja mesta, gledali zadnjo epizodo Game of Thrones, objavljali bedarije na instagram in se veliko smejali. Seveda smo bili v nenehnem stiku s Klančnikom, da smo mu lahko poročali, kk je fajn, pa kk odlične razmerce imamo.

Teden je kar prehitro minil, smo pa rekli, da gremo drugo leto spet. Ker je fajn, ker je poceni in ker nas čaka še vsaj 1200 balvanov, ki jih v tem tednu nismo uspeli splezat.

Člani odprave:
Tomaž Žužel (La fuente 7c v 2. poizkusu, Zarzamora 7c, Super Girl 7b+ 2. poizkus, Rasta rain 7b+ 2. poizkus, 4x 7b, 2x 7a+, 6x 7a in še ful drugih)
Rok Malek (Trampolin 6c…)
Nejc Založnik (Perspectiva 6b, T’asllomaras 6b, in še ful drugih)

fotke so od vseh treh in niso urejene kronološko.

Komentiraj

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.