Izi je prišel na sidrišče, se pripel in dobil navodilo, da začne vleči modro vrv. Vrv lepo teče, ko se kar naenkrat zatakne…. Izi potegne močneje, še močneje in z vso silo. Vrv se ne premakne več…. Pogledam gor in lepo je viden vozel, ki se je zagozdil v globoko razpoko. Vprašam Izija, če je vrv slučajno dal za kakšno lusko in sledi odgovor: »Sweda ja, sm dau štrik zadi, ntr fajn u razpoko, da me ni taj bek potegnalo….«

Kot ponavadi, ko se človek kam odpravlja v večjem številu, se je tresla gora in rodila miš. Na koncu smo za Paklenico ostali trije, Dejan, Izi in jaz. Izi je šel dol počivat že v četrtek zjutraj, z Dejanom sva šla v v petek. Vrževa šotor v kamp in zbudiva Izija in že se zakadimo v kanjon. Smer Pips, super za ogrevanje, dopoldan še relativno v senci in s kratkim dostopom. Izijevi načrti, da moramo ta dan splezati vsaj dve smeri, če ne že tri, so se po drugem raztežaju stopili kot pomladanski sneg, saj smer kar ni popuščala. Na vrhu smo bili že malo zmatrani, spust po vrvi z že omenjenim zapletom pa je popil še zadnje atome energije. Zataknjeno vrv smo rešili s plezanjem navzgor in se uspešno spravili pod steno. Obvezno hladno pivo ali dva v kampu pred kopanjem sta naju z Dejanom postavila nazaj na noge. 

Ker v Paklenici srečaš vse ki jih poznaš in z vsakim še poskušaš spiti kakšno pivo ali kozarec vina,  zna biti naslednje jutro malo megleno. Vsekakor pa nas megla ni ustavila, da se nismo z vso silo zagnali v Levo tržiško in jo dopolnili z Bridom za veliki čekić. Dan se je že prevešal v pozno popoldne, ko smo po soncu sestopali nazaj v kanjon. Dehidracija v glavi je bila prevelika, da bi nas pustila mimo tolmunov in ni nas bilo sram se namočiti točno pred radovednimi pogledi zvedavih turistk. Sobotni večer je minil bolj umirjeno, s prijetnim sprehodom, večerjo pri Dinku in zgodnjim spanjem.  Izi naju je ta večer zapustil, saj je imel naslednji dan družinske obveznosti – obvezna udeležba na obhajilu.

Klasičen frikovski zajtrk – müsliji – naju je podkrepil za Trik. Pred nama dva Avstrijca in za nama trije Avstrijci s staro mamo na čelu so nama priredili lepo avstrijsko nedeljo. Sprednja dva sta nama govorila, naj malo počakava, češ, da je na naslednjem sidrišču zelo tesno, trije zadaj so naju preganjali, zakaj ne plezava naprej…Obvezen spust po vrvi nama je Dejan popestril s tem, da je uspel vrv povleči tako, da je najino vrv uspel spraviti v komplet plezajočih Hrvatov, ki sta plezala, seveda, kaj pa drugega kot Abseil pisto. Ker vozel nikakor ni hotel skozi vponko in sem že mislil, da bom moral spet plezati gor, je k sreči hrvaški plezalec začel z vzponom in izpel najino vrv…

Obvezno kopanje pred odhodom domov me je kar malo spomnilo, kako je lepo v Pakli in zakaj se že desetletja vračamo dol. Res je, naselje se spreminja, rastejo objekti in kampi, ljudi je več, a čar ostaja.

Ne, ni bilo prevroče, ni bilo predrago, ni bilo preveč gužve in voda je bila ravno prav hladna. Pakla pač.

Komentiraj

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.