Lani sem objavil, da sem se udeležil »dirke« iz Črne na Koroškem do Pirana, kar sem tudi objavil na strani in objavo zaključil z »Če bo prilika in specialka še grem kdaj.« In obojega je letos bilo… prilika in sprecialka. Priliko sem dobil, ker sem lani »prilezel« do cilja, specialko mi je pa Perc solidarnostno posodil (hvala). Seveda sem se z specialko nasploh prvič peljal in ko sem šel na testno vožnjo v klanec sem hitro ugotovil, da pač ne bo »mlinčkanja« kot pri gorcu. Spet se je pojavila dilema, če bom pa zdaj sploh kos klancem, ki me čakajo na poti in jih ni tako malo. Izkazalo se je, da je napram gorca to pa druga pesem. Po nobenih karakteristikah se ne more primerjati z gorcem. Itak je enkrat lažji kot gorc, upora je manj, bollj aerodinamična poza ;), skratka sami plusi. V klanec pa se tudi navadiš, da je treba bolj »prtisnit« in po tako dolgi vožnji se na to tudi navadiš.

Letošnji »Tour« je bil rekorden v večjih pogledih. Iz Črne nas je štartalo 14 komadov, kar je do sedaj največ. V Ljubljani sta se nam pridružila še dva od tega ena punca, kar je tudi prvič. Dosegli smo tudi najboljši čas do sedaj 8:42 ur, kar je za 1 uro bolje kot lani.

Zaradi hitrega časa, ki smo ga dosegli smo imeli celo par logističnih problemov. Navadno se je sončni vzhod pričel ob prihodu na Postojnski klanec, letos skoraj v Senožečah. Tako smo Postojno prevozili z začudenimi pogledi, ker ni bilo mrzlo :). Zaradi zgodnjosti je bilo v Kozini na pumpi na dozo kofeina potrebno par minut počakati saj se odpre ob 6ih. V Piran smo prispeli ob 9:00, lačni, žejni in ugotovili, da je tudi picerija na postaji, kjer se poje tradicionalni pica žepek in spije mrzel pir zaprta in se odpre šele čez eno uro. No tu smo videli, da imajo rekordi tudi svojo slabšo stran :).

Za prestižni naslov Izolskega gamsa mi je letos malo »sfalilo« vendar bom z vsakim letom pridobival na taktiki in izkušnjah tako da 1x zna bit tudi moj :D. Ker je letos bila okrogla obletnica je dobitnik Gamsa dobil tudi stekleno skulpturo lokalnega umetnika Matijaža Gostečnika (hvala). Zvečer je bila klasična gasilska gavda z Žagarco, ki pa sem jo letos mogel izpustiti.

Glede na letošnji 10. Tour de Piran, poln rekordov se bojim kakšen bo naslednji in vsi ostali naprej. Je še možno izboljšati čas, povečati število udeležencev, ki so pripravljeni ponoči na polno vrteti pedala in še vedno varno prispeti na cilj… mogoče. Zato se bom verjetno tudi v bodoče udeleževal tega enkrat letnega izziva, ker je to pač druga pesem.

Komentiraj

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.