Dopust je bil planiran že za petek, plani sicer drugačni. Ko sem nabavil vodniček z dolgimi smermi v slovenskih stenah, se mi je listanje ustavilo pri Veliki Babi (babe itak, klasičn det), čez steno katere se po konkretnih platah vije Nova centralna smer. Smer je dolga 700 metrov, težavnost pa ocenjena na IV oziroma po domače tam kjer je navrtano, na 4b. Dosti pod mojim nivojem, ki sicer po skoraj enem letu plezalnega premora tudi ni glih visok, pa vseeno. Ka pa si človek želi lepšega od lahkotnega plezanja z glavo na off, brez pretiranega psihiranja?

No, pa sma šla. Z Boštjanom Krajncom sma bla zmenjena za štart ob treh zjutraj, pa se je zaradi napovedanih neviht potem ura prestavila na drugo zjutraj, realno pa sma štartala ob pol treh. Prvo krojtlihe pozdravit pa pol čez Jezersko in parkirat nekje pod slutenimi vrhovi Grintovca, Skute, Kočne… Ob štirih še ni svetlo.

Boštjan jo je že mahnil naprej po poti, js sem še praznil mehur. Naenkrat pa grmenje. Poslušam kaj je zdaj to. Pa pride Boštjan nazaj proti avtu in še enkrat. No, sma ugotovila, da je zraven kamperja na parkirišču bil postavljen en ogromen box, v njem pa še bolj ogromen renčeč rotvajler. Js sem pa tud že vse medvede vesoljne Slovenije videl. Lahk si predstavljate, da sma bla po tem dogodku čist budna.

Sledil je dostop, najprej po cesti, potem sva zavila na lovsko pot proti koči na Ledinah, kasneje levo na melišče in po melišču navzgor pod steno Velike Babe. Že iskanje samega vstopa v steno je bilo precej zabavno, melišče se namreč v stilu lijaka počasi oža v grapo, v temi pa je iskanje vstopa tk tk. Js sem zarinil v grapo, da bi pogledal kaj je za vogalom, Boštjan je šel nazaj po melišču, če se da najti kak prehod bolj levo. Nisva našla nič. Pa je šel Boštjan mal plezat steber pa js za njim in po skoku ali dveh sva že bila na strmi poti proti veliki jami pod babino steno, kjer sva potem našla veliko rumeno piko, ki označuje začetek smeri.

Skice za smer ne obstajajo, Saš mi je sicer poslal fotografijo stene, ki jasno nakazuje, kje ne smeš skreniti (pripeto spodaj), pa sva se z Boštjanom potem malo gledala, kje zdaj pri rumeni piki štartat. Razni opisi smeri pravijo, da je treba it mal desno pa pol direkt gr po razu. Eni pravijo da morš it levo pa potem po grapi. Midva sva izbrala sredinsko varianto…

Po začetnem žrebanju, ki to ni bilo, sem začel jaz. Prva dva raztežaja naj bi bila tako zelo lahka, da jih nekateri presolirajo. Midva sva se po Janezovih informacijah in nasvetih raje kar navezala. Na srečo. Svedrov nisem našel, pa sem jo užgal malo cikcak, kjer so se mi zdeli logični prehodi. Iz dveh najlažjih raztežajev sva si naredila 2 najtežja, iz trojke sem zašel v šestko, poličke in stopi obrnjeni navzdol, grifi pa… bolj tk tk. Tistih par vej borovcev, ki so štrlele iz skal, je bilo prhlih in gurtna ni prišla v poštev, opcij da bi kam zabulav frenda ni bilo. Dobrih 30 metrov soliranja nad Boštjanovo glavo sem končno našel primerno poko in si vsaj za psiho naštimal frenda, po nekajmetrski luftarski in »na trenje« prečki v levo pa sem končno našel neko normalno stojišče, kjer sem uredil sidrišče. Za mano prisopiha Boštjan, brez besed mu dam svojo opremo in gre dalje. 10 metrov nad mano zabija klin, ki je bil spet bolj tk za psiho, poka je bila preplitva. No, sej je držal, sem se js pol kr namatrav, da sem ga vn zbiv. In potem vriskanje, ker je prispel do prve plate. Na srečo se nisva zgubla že v štartu.

Plošče (v celi smeri so 4), dolge cca 100 metrov, ponudijo res dobro plezanje. Po celi dolžini plošč tečejo žlebički, tako da se lahko kamot upreš levo in desno, stopaš pa popolnoma na trenje. Skala drži na polno in res je celo veselje plezat.

Od tu naprej sva napredovala precej hitro in kmalu sva bila na sredini smeri. Vmes sva žgala štajerca, sploh po grapah. Treba je bilo preplezati še 2 kamina, na katera je naletel Boštjan huehuehue in sem lahko sam precej sproščeno top rope-av.

Druga plošča je tista znamenita, plezanje s podprijemom v zajedi. Cel raztežaj. Podprijem je sicer odličen, postane pa precej naporno, ko 50 metrov dolg raztežaj tiščiš noge v skalo da drži. Plošča je gladka, mestoma mokra, svedri pa 20 m narazen. U, sej naš pa rad leze, vete, je kr mandlc. Hjeeebemo križ pa vse skup.

Štant in zelena puščica navpično v steno. Treba je splezat izpostavljen skok, na vrhu katerega je tretja plošča. Ta naj bi bila »ta huda« ker je res čisto gladka. Boštjan prepleza skok in javi da bo kr šov kr dalje še en cug čez ploščo. Kr hitro je na vrhu, grem za njim. Ma ne vem, skala res drži, ni bil niti mal problem it čez to plato in ni glih kaj ekstra psihiranja tu. Nalimaš gumo, nardiš gib, ponoviš. Đabe.

Še četrta plošča, ki pa je razčlenjena in imava čez njo speed climbing. Tukaj naju sreča sonce in morm rečt, me je kr presenetlo kk je postalo vroče. Sma si pa le izbrala najtoplejši dan v letu, ne morš v mrazu lest, to je pa tud res. Smer se po četrti plošči upre v navpično steno in je še treba mal delat, čeprav so grifi in stopi res dobri. Nardim štant, za mano pride Boštjan, gre naprej. Tu rata mal neprijetno, je fejst naloženo, vse se maje in doni, svedri so fajn narazen, za frende, kline in ostale jebe pač ni kje kaj. Pol pa plezaš bolj po jajcih.

Boštjan mi javi po postajici: »Zajebala sma.« Pa sem bil tk… Neeeee nooooo a res kk zaka. »Pri vpisni knjigi sem.« Končno, za ene 20 kil lažji letim zadi in kr mal vriskam. Vmes se mi odlomi grif in ker imaš na tistem razu pod sabo par 100 m lufta, občutek ni bil glih najboljš. No, na koncu sma. Hvalabogu.

Da sma zajebala, je mislil zaradi tega, ker sva imela s sabo mojo analizo smeri, ki pa se ni najbolj zastopla s fotografijami stene. Sma tud ugotovila zaka sma tk misla. Out of the box je treba študirat, mal širše gledat, pol pa itak dobi vse skup neko drugo dimenzijo. Ne morš zdaj starih kristusov ttih Gen Z for učit.

All good, to je to, zlezla sma, zdaj pa dov. Kamnikova Wade wade pa ni zdaj postaja kr mal realna pa meglice se nabirajo.

Nafilama želodce in glede na to, da je bil zajtrk ob dveh zjutraj, nama je ob dvanajstih že fajn krulilo. Spakirama stvari, kapazdaj? Še cca dva raztežaja nenavezanega poplezavanja in sva na poti. Na vrh gore se nama ni lublo it, res sma tenko piskala kar se tekočine tiče pa sma jo mahnala v dolino. Po poti do koče na Ledinah, ker so zajle na feratah po večini potrgane (tk prajijo na forumih). Pot je šla po grebenu navzdol. Gledam na uro, 1900 m nmv, odlično! Koča je na 1700 m nmv, torej bo kr izica pa hitro boma tam. Ja ne, žal ne bo šlo tk fajn, sestopima na sedlo med Veliko Babo in Ledinskim vrhom in gledama pot, ki se kačasto vije po melišču proti Ledinskemu vrhu. Ja ka boš drugega ko pa dav glavo dov pa zagrizo v kolena? Do koče sma rabla uro in pol. Požlampama cel rezervoar vode, radler izotonik in pičiva naprej. Dolg sestop, ruzak poln opreme, en kup stopnic in manjših skokov nama že konkretno načne noge.

Do avta prideva ob petih popoldne, spijeva kavo, ki je ostala v termovki še od zjutraj, si potalama opremo in letiva proti SGju. Niti na pir nisma šla. A zaka? Ker sma močna in naju taka tura ne odvrne od Shotsov, ki potekajo čez vikend v Rotenturnu. Pa če bi zdaj zatajila, bi naju boljše polovice verjetno še dolgo grizle češ: »Sta pa ja bla glasna da ni panike.« Pa sma držala besedo in se v domačem kraju odžejala. (no, pa mal je tud un ego pa ponos zadi, kk trpelo bi to dvoje, če bi zdaj zatajila)

Ka si mislim o smeri pa če še mal Sašna citiram vmes:

Smer je lahka. Plezanje odlično. Je pa potrebno gledati širše (sem že prej omenil a ne) in je celotna tura nizki zahtevnosti plezanja navkljub kar precej kompleksna. Nama je vse skupaj vzelo 13 ur (vštete pavze). Ob štirih sva štartala od avta, malo sva zamutila pri iskanju stene, potem pa sta nama ogromno časa (1 uro) vzela prva dva (najlažja) raztežaja, pa vmes sma tud kr mal gledla kam je treba it. Iz smeri sma izstopila po šestih urah plezanja, nazaj do avta sva prišla ob petih popoldne. Meni je bil najtežji prvi raztežaj – več kot očitno namreč nisva bila v smeri. Tako da sva namesto III plezala po mojem mnenju VI. Vsi raztežaji dalje so bili precej lažji. Priporočljivo je s sabo imeti kako gurtno več, 3 frende srednjih velikosti, mogoč celo kak klin in kladivo, če niste občutljivi na težo. Smer je navrtana, svedri pa v povprečju 15 m narazen, v lažjih delih več, v tistih dveh kaminih so pa bolj skup, pa kak klin se tud najde. V smeri se baje pogosto (tk sta rekla oskrbnika koče na Ledinah) dogaja reševanje zaplezanih navez. Orientacija sama ni težavna, vseeno je pa treba biti pozoren na določene detajle. Če bi šla celotno turo ponavljat zdaj, ko jo poznava, bi jo lahko obdelala v desetih urah (od avta do avta, s pavzami).

Aja, v smeri, kaj v smeri, na celi gori sma bla sama. Fajn je blo!

Komentiraj

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.