Prazniki so zmeraj fajn! Malo si oddahneš od šihta in imaš cajt študirat in delat, kar nas še poleg šihta veseli 🙂

Sašo je zbobnal skupaj skupino simpatizerjev večraztežajnih smeri. Podano je bilo, da gremo v Rote Wand in da gremo zgodaj. Nabralo se nas je za en avto. Sašo, njegova najdražja, Klemen Markota, Dean Gačič in jaz.

Po prijetni nekaj nad 100 km dolgi vožnji smo ob 8:00 štartali iz parkinga do plezališča do koder je cca. pol ure molčeče hoje saj ob Sašotovem šretu pač ne moreš kaj drugega delati, kot hlastati za zrakom, da preživiš. No, res je, da Sašo tut ni nosil štrikov pa dobro…

Razdelili smo se v dve navezi. Ena Sašo, Dean in Klemen druga Zala in jaz. Sašo je že prej naštudiral kaj smo pripravljeni zlezt tako, da smo štartali vsak svojo smer. Prva naveza smer Serengeti (6) midva pa Waschrumpel (5+). Smeri sta dokaj skupaj tako, da smo se lahko spremljali med sabo kdo bo prej na vrhu 🙂

Pred štartom smo opazili, da pa le nismo prišli prvi. Sredi stene je že bila ena naveza. Kasneje se je izkazalo, da je naš klub okupiral ta avstrijski predel saj sta to bila naša člana kluba Franc in Mira Tamše katera ni bilo mogoče uloviti.

Lezlo se je super. Vsake toliko časa so oblaki malo ugasnili UV žarke dol tako, da nas ni preveč pregrevalo. No, na vrh nad 200 m dolge smeri sva prišla z Zalo prva nisva jih pa rabila glih dolgo čakati. Po poteh kozorogov, katerih tokrat ni bilo za videt (to je bil moj povod, da sem sploh zraven šel) smo sestopili iz nekaj nad 1.000 m visoke pečine.

Po dveh urah in pol skale je vsem sedel domač sendvič iz nahrbtnika ni nam pa več sedlo, da bi se še vrnili v skalo saj se je sonce preveč uprlo v ta JV del skale. »pripravniki« smo tam bili prvič in navdušeni smo sklenili, da še pridemo nazaj.

Komentiraj

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.