Končno spet nekaj. Da dvignemo rating spletni strani, da google analytics spet obrne krivuljo navzgor in da, najbolj pomembno, preberemo, kaj se je pametnega dogajalo v zadnjih nekaj tednih.
V okviru tečaja športnega plezanja se je po vseh izpeljanih terminih izvedel še seminar prve pomoči za tečajnice. Seminar je vodil Jure Kovač Myint, dr. med., v praksi pa smo izvedli temeljne postopke oživljanja z AED-jem in ostalo.
Po prvi pomoči je sledilo še celodnevno plezanje v Lavamundu in še zadnje priprave na izpite za pripravnika športnega plezanja.
Klub je bogatejši za 9 polnopravnih članic in članov – pripravnikov športnega plezanja. 7 rednih tečajnic in 2 izredna, a vseeno uspešna na izpitih, člana. Bitka je bila naporna, a so vseeno premagali tremo in posledično zmedenost. “A morm tu naredit biča al ka že? Zaka je zadnjič šlo, dans pa ne?” Vsi so nekako uspeli prit čez te izjemno težke in komplicirane manevre spusta po vrvi in izpenjanja zadnjih kompletov. Čestitam vsem, zdaj pa samo lest! Čimveč, sej vete, manevre zdaj znate, tk da jih bo treba tud v praksi začet uporabljat, drugače bo vse skupaj šlo v pozabo. Da ne bo kdo čez eno leto rekel, da se ne zna več prevezat.
Hvala Kristini za odlično pogostitev po izpitih! Torta je bla odlična. Glede na to, da smo po vsakem terminu nekaj dobli, smo se že skoraj odločli, da sploh ne bi zaključili s tečajem.
Z izpitom se je zaključila letošnja šola športnega plezanja, nadaljujemo pa spet enkrat jeseni.
Tudi naš podmladek se je v juniju dodobra razgibaval v skali. Perc jih je vozil na Sele, v Mislinjo in v Kotečnik (to bo on en prispevek napisal), moji varovanci – v cvetu pubertete, pa so poleg Sel in Mislinje raziskovali še Florjan.
Malek si je nesrečno poškodoval prst in za teden ali dva opustil plezarijo. Pa glih zdaj, ko je začel na polno trenirat. Da bi si nekako zapolnil ta čas, ko ne more plezat, si je omislil nov hobi. Po novem je član Husquarna ekipe, najdete ga lahko v gozdovih nekje med Pohorjem in Ljubljanskim barjem. Mogoče bomo lahko jeseni poleg seminarja vrvne tehnike in prve pomoči imeli tudi en hiter tečaj dela z motorno žago. #GoTeamHusquarna
Konec junija smo v podaljšanem vikendu izpeljali tradicionalni tabor v Rovinju. Prva ugotovitev – konec junija je za tabor v Rovinju absolutno prepozen termin, morje je sicer toplejše kot v maju, skala pa neprimerno bolj razgreta in sonce neprimerno močnejše.
Letos smo preživljali večere in noči v kampu Polari, naš standarni kamp so “uradno” zaprli zaradi upokojitve lastnikov. Polari je bil precej prazen, to pripisujem aktualnemu virusu, ki potuje po svetu. Smo pa mi imeli več placa, kar je tud čist ok. Na začetku so nas sicer poslali v FKK del kampa, pa smo ugotovili, da nismo (niso) vsi navdušeni nad idejo, da se družimo z avstrijskimi nagci, ki v jeseni svojega življenja uživajo v soncu. Na koncu smo svoj prostor našli na parceli pod mogočnimi borovci in se tam zakampirali.
Šotori. Šotori so ena taka fajn stvar. Meni osebno je zelo všeč Quechua, ker se pač postavi v pol sekunde in zabije kline v še dodatnih 5 sekundah. In voila, to je to. Druga stvar je ta, da je vse skupaj zapakirano v en kos. Drugi šotori imajo recimo posebej plahte, spalnice, pa posebej palce… In zna bit kr hudič, če nekaj od tega pozabiš doma. Recimo palce. Ker sama plahta pač ne stoji sama pokonci. Je pa res, da ko ti nekdo enkrat dostavi še manjkajoče dele in se ta šotor postavi, lahko prirediš v njem tudi kak koncert. Pa fajn je, če že prej veš, a boš v notranjosti polagal parket al laminat, pa v katerem kotu bo kuhinja, kje otroška soba, pa tri spalnice in 5 kopalnic.
Rovinj je Rovinj. Še zmeraj isto plezališče, živžav, morje in veselje. Uživali smo kar 4 dni, na koncu pa nas je bilo več kot 20. Otroci, psi in mi odrasli. Letos se nam je prvič pridružil tudi naš klubski podmladek – Urška in Nejc, ki sta se imela kr fajn, vsaj kolkr sem js lahk opazil. Upam, da se jima na naslednjem taboru pridruži še kdo od “tamalih.” Zraven je bila tudi Dragičina hčerka Sara, ki se je kr dobro pokonektala z onima dvema. So si meli kr dost za povedat zgleda, so skoz tiščali nosove skup.
Nekih ekstra športov letos nismo zganjali. Mal smo hotli supat, to je pa tud to. Prevroče, ne morš kaj.
Andreja je meduza rahlo ožgala po nosu. Po težki debati smo prišli do spoznanja, da tisto klasično zdravilo, ki ga proizvajajo ledvice in se skladišči v mehurju, verjetno ne bi bla najboljša rešitev.
Na taboru smo imeli tudi krožek in praktičen prikaz izvajanja zahtevnih manevrov striženja las s škarjicami iz prve pomoči. Začuda kar precej uspešno. Js sem biv mal skeptičn, je..ga.
Kuhali smo si dosti hrane, od solate, testenin, riža… Js sem si en dan skuhal bulgur in ga zmešal s pečenim fižolom. Sej smo na svežem luftu, bomo mal eksperimentirali. Ma na koncu ni blo panike v bistvu, Malek je lahk čist normalno spal. Trdno spanje poštenega človeka. Drugo je, če imaš s sabo v šotoru nekoga, ki se svoje laktozne intolerance sicer zaveda, mu je pa tud vseeno za cimra. No pa sej, to so že druge sfere. In zgodbe.
Mislim, da smo se vsi naplezali in naplavali. In da drugo leto spet ponovimo.
Zoja je zlezla vse, tk da kar se plezanja tiče, v Rovinju nima več izzivov. Mogoče je čas, da se iz Zlatnega Rta prestavimo v Limski kanal?
In še ena ugotovitev. Nekateri so imeli morda previsoko zastavljene cilje in bodo morali plačevati ceno za to še kar lep čas. Vsaka šola nekaj stane, nekateri se iz tega kaj naučimo, drugi morda ne.
V Mislinji (balvani) so naši vrli gozdarji porihtali landinge za še par bulderjev, novega spucanega kamenja je tolk, da imamo celo poletje kaj za delat. Bi pa prosil vse obiskovalce bulderjev, da ob vsakem obisku nekaj prispevajo k ohranjanju le teh. Če ne kaj drugega, vsaj kak kamen ali suhljico v landing. Le na ta način se bo celotna stvar ohranjala. Verjetno ni težko naklonit minuto ali dve takšnim stvarem, glede na to, da ponavadi preživimo cele ure tam. Pa Robi bo zihr ful vesel in ponosn.
Na Selah se je preopremilo nekaj smeri, opozorilo velja za smeri Kos kruha in Gare, ki sta se podaljšali za par metrov. Tk da vzamite kak komplet več s sabo.
Malek in Žužel sta porihtala nove klopce, prejšnje so bile že fejst dotrajane. Znova bi rad opozoril na to, da se pod steno še vedno tu pa tam najde kak cigaretni ogorek. Dejmo mal poskrbet, da se to ne bo več dogajalo.
Nekateri člani našega kluba, ki dosti plezajo onkraj meje, so očitno kar precej priljubljeni pri naših severnih sosedah. Posledica tega je, da kakšna random Avstrijka poizveduje po facebooku širne slovenske plezalske scene, kdo bi bil tisti šarmanten “chubby” 😀 😀 😀 alpinist s svetlimi lasmi, ki je plezal v tistem plezališču tam nekje čez Dravo. Nesrečno dekle tega na žalost nikoli ne bo izvedelo.
Kaj se je pa lezlo in zlezlo? Baje kr dosti. Js vem za tole:
Perc: Lepotica in zver, 7b+/c
Zoja Sedeljšak: Lepotica in zver, 7b+/c
Bulderaši so nekaj harali po Pohorju, Klančnik se je po dolgem času uspel spet malo porezat, hvalabogu, js sem mislo da je že kaj narobe z njim, ko se je tk ahtav.
To je to za zdaj, pošljite mi svoje vzpone, da lahk spet kaj pokomentiramo. Ajde bok. Aja… Pa ostanite zdravi in varni in ne se preveč sekirat, bolš it mal na pecikl, al pa plezat, ko pa sam doma sedet pa poročila gledat.
