Peter, Zlatko, Klemen in Dejan smo se večraztežajno odpravili v Arco, oboroženi z vso možno plezalno opremo. Že med vožnjo smo iz avtomobila planirali smeri, zadnjo uro pa uživali ob panorami celotne vzhodne obale Gardskega jezera.
Na cilj smo prispeli do naše mobilne hiške, kjer nas je pričakal receptor iz Indije, ki nam je za vsakogar posebej preveril in do črke natančno napisal rojstne kraje, kot da bomo vstopili v sam Tadž Mahal. Po kratke pol ure uradnih postopkov smo končno lahko šli mimo rampe do naše baze.
Ko smo se razkomotili in naredili plan za naslednji dan, smo se odpravili spat, pokriti zgolj z tanko rjuho. Za prijetno vzdušje ponoči je poskrbela klima, ki se je samodejno in naključno vklapljala in izklapljala kot bollywoodski muzikal.
Zjutraj smo se odpravili k prvi steni, kjer nas je presenetila čakalna vrsta navez, dolga kot pred italijansko slaščičarno na vrhuncu sezone gelata. V miru smo pripravili opremo, nato pa sta v Amazonijo najprej krenila Peter in Zlatko, midva s Klemnom pa za njima. V smeri nas je poleg lepih razgledov presenetilo še obilje spomladanskih rožic, ki so bile tako bujne in eksotične, kot da bi plezali skozi pravo amazonsko džunglo. Na vrhu smo soglasno sklenili, da kakšna smer mirno počaka še za naslednji dan, saj res ni potrebe, da se že prvi dan preveč »raztrgamo« in še dodatno frikamo.
Sledil je ogled Arca, obvezen shopping plezalne opreme in slavni italijanski gelato, s katerim smo se brez sramu sprehajali kar po trgovinah. Po vrnitvi v bazo nas je čakalo pravo alpinistično tuširanje. Indijec je namreč pozabil vklopiti toplo vodo, zato smo se kar junaško lotili hladne različice. No nekateri smo našli alternativo. Večer smo zaključili s sprehodom ob jezeru, občudovali nočne lučke in modrovali do polnoči.
Drugi dan smo bili bolj zgodnji in tokrat brez čakalnih vrst zagrizli v smer Moon Bear, ki nam je s svojima dvema »korner« raztežajema namučila. A uspeli smo priplezati do vrha in polni entuziazma celo odplezali še eno kratko, tri-raztejžajno smer na poti nazaj – »Plate za brate«. Ta je bila sicer nekoliko težje dostopna, saj smo do nje dobesedno prisopihali.
Zadnji dan smo si prihranili poslastico – veličasten, 400 metrov dolg kamin Rita. Tokrat sva bila s Klemnom prva naveza, ki je na začetku smeri malo iskala orientacijo v cikcaku smeri, a smo vseeno uspešno našli vhod v kamin. Na vrhu nas je za nagrado pozdravil še rahel dež, ravno dovolj, da nas je malo opral. Po spustu nas je čakala zaslužena malica. Konzerva tune, ki smo jo pogumno napadli z noži, saj je žlice očitno nekdo pustil doma. Obrok smo poplaknili z italijanskim pivom in začinili z mladim sirom.
Pred vrnitvijo domov smo opravili še zadnji šoping v Arcu in zadovoljni ter malce utrujeni zaključili naš večraztežajni podaljšan vikend.