Všeč mi je, kadar stvari potekajo brez odvečnih besed, dejanj in kompliciranja. Igor me pokliče in reče, da bi se šel malo peljat na Pohorje. Ko se slišiva zvečer, mi pove, da bi šla eno daljšo turo po Pohorju, vse odseke poznam že od prej, a jih še nikoli nisem prevozil v enem kosu. Odložim telefon in se spomnim, da ga nisem vprašal, ali pelje on ali jaz do izhodišča. Pove da greva kar od doma s kolesi….Ok….?
Zjutraj takoj ko sedem na kolo ugotovim, da imam ta trd sedež gor in da bo tazadnja precej trpela in po 200m se odločim za pit stop menjavo sedeža, kar se izkaže za odločitev dneva.
Tura: Velenje – Mislinja – Rogla – Ribniški vrh – Črni vrh – Kope – Partizanka – Kremžarica – Šmartno – Velenje. Malo čez 80 km, od tega cca 40 km asfalta, ostalo trail. Čez 2000 vm vzpona in spusta, 8 ur brcanja, dva pira na osebo in fantastična tura. Vode je bilo ravno dovolj, da ni bilo vroče, noge so zdržale, picikli pa tudi. Razen ene počene špice ni bilo drugih težav, pa še to ni bila težava ampak…nič.
Igor sfura 99% vseh klancev tudi navzgor, dol grede pa tako takoj izgine iz vidnega polja. Je pa res, da vedno počaka. Js nisem sfural vsega niti navzdol, kaj šele gor. Se je pa fajn učit od mojstrov, ki obvladajo. In to takih, ki ne izgubljajo odvečnih besed, ampak raje zbrcajo še kak klanec več.
