Skok v zgodovino

Začetki alpinističnega delovanja krajanov Slovenj Gradca in okolice segajo v leto 1937. Takrat je pri AO Prevalje plezal dr.Vinko Železnikar- Fika, leta 1947 in 1954 pa se je dr. Jurij Simoniti udeležil dveh alpinističnih tečajev. To so tudi prvi zabeleženi podatki o alpinističnem udejstvovanju na tem področju, verjetno pa se je plezalo oz. gorniško udejstvovalo že prej.

Začetek organiziranega alpinizma v Slovenj Gradcu pa se začne v letu 1969, ko je pri PD Slovenj Gradec ustanovljen Alpinistični odsek. Pred tem so alpinisti Drago Zagorc, Ivi Dokl, Jože Šisernik, Albert Gradišnik, Jernej Friškovec, Nuška Zagorc in Anica Dokl plezali pri Koroškem alpinističnem odseku, Karel Hauser pa pri Akademskem AO v Ljubljani. V tem obdobju izstopa Drago Zagorc, ki se je leta 1955 včlanil v AO Ravne, v 60. letih pa je bil eden najboljših slovenskih plezalcev, odlikoval se je kot ekstremni solo plezalec. Leta 1960 je opravil 2. solo ponovitev Čopovega stebra, soliral je tudi Skalaško z ladjo, Hornovo v Jalovcu, Ogrin Omerza v Ojstrici, Zupanovo in Rumeno zajedo v Koglu itd. S soplezalci je splezal mnoge prvenstvene smeri v Raduhi (ZZ, DD, Kovačeva, Zagorčeva, Gretkina zajeda, Dorkina ter druge) in tudi smer Ivo Reya (Zmaja) v Ojstrici.

Prvi načelnik AO Slovenj Gradec (1969) je bil Jernej Friškovec. Člani so plezali predvsem v Šmohorici (Uršlja gora), Peci, Raduhi in gorah nad Logarsko dolino. Po letu 1970 se jim pridružijo Niko Mithans, Matjaž Zanoškar, Boris Gruber, Mirko Kuhar in drugi. V letih 1972 – 1976 AO načeljuje Karel Hauser, v letih 1977 – 1979 pa Jože Šisernik. Plezajo po vseh gorah Slovenije in tudi tujine, zlasti v Paklenici (Hrvaška), Zahodnih Alpah (Švica, Francija), Dolomitih (Italija).

Vsako leto organizirajo alpinistično šolo za vzgojo mladih alpinistov, Matjaž Zanoškar pa se

udeleži tudi nekaj odprav na Kavkaz, v Afriko in Ande. V teh letih se odseku pridružita tudi Rajko Štalekar (1972) in Franc Tamše (1976), ki v naslednjih letih prevzameta vodilne vloge v odseku, tako v organizacijskem smislu kot tudi pri alpinističnem udejstvovanju. Leta 1980 se odseku med drugimi pridruži mladi 15-letni Sašo Prosenjak, ki se v kasnejših letih razvije v enega od prvih vrhunskih športnih plezalcev v Sloveniji. Udeleži se tudi prvega tekmovanja v športnem plezanju na širšem področju Jugoslavije, ki se je odvijalo v Ospu.

V letih 1980 – 1984 vodi AO Rajko Štalekar, v letih 1985 – 1986 Jože Kremzer, v letih 1987 – 1988 Jože Štaleker, leto kasneje pa spet Rajko Štalekar. Ta leta so bila v zgodovini AO Slovenj Gradec zagotovo najbolj plodna, saj je odsek takrat štel od 25 do 35 aktivnih članov in je bilo v povprečju splezanih preko 300 smeri na leto, tako v Sloveniji kot tudi v tujini.

Ponovni zagon AK Slovenj Gradec se je začel po letu 1990 kot organizirana oblika plezanja. Posamezniki so s svojo dejavnostjo delovali tudi prej, bodisi v drugih klubih ali pa individualno. V tem času je bil najbolj aktiven Sašo Prosenjak, ki je kot študent v Mariboru opravil nekaj pomembnih vzponov doma in v tujini, bil pa je tudi član državne reprezentance v športnem plezanju.

Leta 1991 je Franc Tamše opravil izpit za gorskega vodnika in ko je leta 1997 ZGVS sprejeta v Mednarodno zvezo gorskih vodnikov, postane gorski vodnik z mednarodno licenco. Leta 1993 se pojavi zamisel o ponovni oživitvi plezalne aktivnosti v širšem slovenjgraškem prostoru. Zanimanje za klasični alpinizem je slabo, zato pa se v svetu in tudi v Sloveniji vse bolj razvija nova oblika plezanja – športno plezanje. Tako majhna skupina zanesenjakov ponovno zažene organizirano plezalno aktivnost in društvu nadene ime Alpinistični klub Slovenj Gradec, ki deluje kot odsek Planinskega društva Slovenj Gradec. Njihova prva naloga je bila postavitev umetne plezalne stene v športni dvorani v Slovenj Gradcu. Matjaž Zanoškar, Franc Tamše in Rajko Štaleker kot nosilci akcije ob podpori ljudi iz športnih krogov, matičnega PD Slovenj Gradec in ob pomoči nekaterih dobrotnikov v kratkem času zgradijo takrat sodobno plezalno steno in že spomladi 1993 se na njej organizira državno prvenstvo za srednje kategorije. Na tem tekmovanju sodelujejo tudi mladi plezalci iz našega kluba (Peter Vinšek, Matej Paradiž ). Začetni ogromni naval mladih plezalcev takratnemu trenerju Sašu Prosenjaku večkrat pošteno načne živce, vendar se z disciplino in vztrajnim delom začnejo kazati tudi prvi rezultati.

Tudi alpinistična dejavnost v tem času ni zapostavljena, saj pozimi leta 1993 Sašo Prosenjak in Zala Žaže opravita zimsko ponovitev smeri Ivo Reya-Zmaj v Ojstrici, Franc Tamše leta 1994 sodeluje kot inštruktor v šoli za gorske vodnike v Manangu v Nepalu, člani kluba pa v tem času opravijo letno preko 150 alpinističnih vzponov in turnih smukov.

Po začetnem navalu novih plezalcev pride kasneje velik osip, na klubu pa ostanejo štirje mladi plezalci, ki izstopajo po zagnanosti – Rok Šisernik, Andrej Štalekar, Boštjan Temniker in Peter Jeromel. Vodi jih Sašo Prosenjak in takrat dosegajo na tekmovanjih vzpodbudne rezultate. V svojih kategorijah se uvrščajo med 5. in 10. mestom v državi.

Leta 1996 Sašo Prosenjak prepleza smer z oceno 8a, kar ga v tem času uvršča med najboljše v državi. To spodbudi tudi mlajše plezalce, da nadaljujejo s treningom in izobraževanjem ter kmalu prevzamejo nase odgovornost vodenja treningov in izobraževanj na klubu. V tem času začnejo s plezanjem mladi upi, kasnejši zmagovalci tekem državnega prvenstva in potem kar nekaj časa stalni člani mladinske reprezentance v športnem plezanju, Luka Tamše, Aleš Jurjec, Žan Grešovnik, Rok Klančnik in Miha Britovšek. Sprva jim ne gre najbolje, vendar s trdim delom in vztrajnostjo njih samih in njihovih trenerjev (Tamše, Štaleker, Temniker, Jeromel) dokažejo, da je treba nanje računati, saj začnejo kot po tekočem traku osvajati najvišja mesta na državnih in evropskih prvenstvih.

Seveda na klubu aktivno plezajo tudi drugi plezalci, ki se s plezanjem ukvarjajo rekreativno in krog le-teh je vedno večji, prav tako staršev otrok, ki trenirajo plezanje. Za kvalitetno in strokovno delo je potrebno znanje, zato Peter Jeromel leta 1997 opravi izpit za inštruktorja športnega plezanja, kasneje pa še izpit za alpinista ter dve leti za tem izpit za alpinističnega inštruktorja.

V tem obdobju je v sodelovanju z Alpinističnim klubom Ravne na Koroškem organizirana tudi alpinistična šola, ki je bila kvalitetno zastavljana in tudi uspešno realizirana. Tudi na področju zagotavljanja pogojev za plezanje v klubu se v vseh teh letih ni mirovalo. Preurejeno je bilo plezališče na Selah (varovanje, dostop, poti, parkirišče, balvani), spomladi 1999 pa smo v trim kabinetu v športni dvorani z lastnimi sredstvi zgradili malo plezalno steno, saj velika stena ni več omogočala kvalitetnega treninga. V zasebni režiji je nastalo v okolici Slovenj Gradca več malih plezalnih sten, ki so omogočale dober trening tekmovalcem, dopolnjevalo pa se jih je tudi s plezanjem v sosednji Avstriji, v plezalnih centrih, ki nudijo vrhunske pogoje za trening.

Člani kluba se ukvarjajo z vsemi zvrstmi plezanja, od balvanskega plezanja, športnega plezanja, turnega smučanja, alpinizma do lednega plezanja. Kar nekaj je plezalcev s preplezano smerjo z oceno 8b v plezališčih, s preplezanimi balvani težavnosti do 8b, preplezani so mnogi težki slapovi v Sloveniji in Evropi, člani se udeležujejo tekem državnega pokala v lednem plezanju, splezane so dolge alpske smeri po celi Evropi in Patagoniji, Kirgiziji (Šisernik, Jeromel, Hrastelj, Apat ), ne moremo tuid mimo turnega smučanja, ki postaja vedno bolj popularno, ter seveda klasičnega alpinizma.

Peter Jeromel leta 2010 svoje izobraževanje zaključi z najvišjim možnim nazivom na področju gorništva, saj opravi mednarodno licenco za gorskega vodnika in tako gore postanejo njegova pisarna.

Rok Klančnik postane eden naših najboljših balvanskih plezalcev in vztrajno podira meje mogočega.

Maja Apat je v letu 2010 prejela nagrado Planinske zveze Slovenije za izjemne dosežke v alpinizmu ter v letu 2011 opravila državni izpit za alpinista.

Naši člani se vsako leto odpravijo plezati tudi izven Evrope. Patagonija, Kirgizija, Aljaska, Argentina, Čile, Kalifornija, Južnoafriška Republika, so samo nekatere izmed destinacij.

Med leti 1995 in 2005 AK Slovenj Gradec organizira več tekmovanj državnega prvenstva v balvanskem plezanju v samem mestnem jedru Slovenj Gradca, dogodki, ki se jih plezalci širom Slovenije še danes z veseljem spominjajo.

Leto 2011 je za vse nas pomenilo hudo izkušnjo, saj smo izgubili dobrega prijatelja Roka Šisernika-Štrankla, izjemnega plezalca, soplezalca, človeka silnega duha in neusahljive energije. Rok je bil svoje obdobje eden vodilnih slovenskih plezalcev z neustavljivo željo po odkrivanju novega. V Sloveniji je pomagal urediti več balvanskih plezališč, še večji pečat pa je pustil v Makedoniji, kjer je blizu Prilepa kot prvi prepoznal potencial za balvansko plezanje. To področje se je sedaj razvilo v enega največjih področij za balvansko plezanje v tem delu Evrope.

Na klubu se je ves čas delalo na mladih in s prenovo športne dvorane klub izgubi balvansko steno, brez katere se v današnjem času praktično ne da več trenirati. Kljub obljubam o novi balvanski steni iz vsega skupaj ni bilo nič in člani so kot že večkrat v preteklosti zavihali rokave in si s pomočjo manjših donacij predvsem članov kluba in prijateljev ponovno postavili manjšo balvansko steno v okviru Šolskega centra Slovenj Gradec na Štibuhu, uspela pa nam je tudi renovacija in dograditev velike plezalne stene v športni dvorani, tako da so se pogoji za delo v tem obdobju vsaj malo izboljšali.

Navdušenje nad športnim plezanjem od leta 2000 naprej bliskovito narašča, tudi zaradi naše sokrajanke Janje Garnbret, večkratne svetovne in mladinske prvakinje v športnem plezanju, ki je svojo bleščečo kariero začela prav na našem klubu. Seveda ji sledi vedno več nadebudnih mladih plezalcev. V letu 2018 smo imeli ponovno državnega prvaka v težavnostnem plezanju in zmagovalca skupnega seštevka državnega prvenstva Denisa Trosta ter državno prvakinjo v hitrostnem plezanju Zojo Sedeljšak, oba v kategoriji cicibanov.

V vadbo otrok imamo vključenih prek 80 otrok pod vodstvom trenerja Petra Jeromla, vsako leto pa izvedemo tudi tečaj športnega plezanja za odrasle.

Skozi vsa ta leta nam je uspelo usklajevati izobraževanje odraslih z vzgojo otrok, vadbo in treninge plezanja tako najmlajših kot tudi starejših in odraslih. Kljub relativno majhnemu številu aktivnih članov klub živi in aktivno neprekinjeno deluje zadnjih 25 let, vrsta klubskih aktivnosti pa nas združuje, ne samo v stenah, ampak tudi v urbanem okolju. Klubski objekti ponovno postajajo premajhni, potrebovali bi večjo balvansko steno z dostopom preko celega dneva in v času počitnic, saj tekmovanja narekujejo hud tempo treningov in le s kvalitetnim treningom na dobrih stenah lahko pričakujemo dobre rezultate. Potrebovali bi sodobno veliko plezalno steno, ki bi omogočala tudi organizacijo in izvedbo tekmovanj, želeli bi si skupnih klubskih prostorov, kjer bi se lahko člani kluba podružili, izvedli kakšno alpinistično predavanje in podobno. Kronično pomanjkanje časa, kar je posledica hitrega tempa sodobnega časa, ter prostora nam preprečuje, da bi v vadbo vzeli še več plezanja željnih otrok ali da bi organizirali še kakšen plezalni tabor ali počitniško dejavnost za otroke več.

Kljub vsemu pa nam energije in zanosa ne manjka. Uspehi naših tekmovalcev in nasmehi naših članov po uspešno pleplezanih smereh so dovolj velika motivacija za uspešno delo na klubu tudi v prihodnje.

Pripravili in uredili člani Alpinističnega kluba Slovenj Gradec

Na tej povezavi lahko najdete tudi prispevek iz Planinskega vestnika (maj 2005)