Prvi poizkusi v Bügeleisen-u so bili že dolgo časa nazaj. Ne vem točno katero leto, bi pa rekel nekje 7 let nazaj. Tisti poskusi so bili bolj kot ne samo za občutek, kako je biti in se držati v tako težkem balvanu. Takrat sva ga večkrat napadala skupaj z Urhom Čehovinom, ki mi je prvi pokazal to mojstrovino.
Vmes je bilo par let zatišja, dogajalo se je na drugih frontah, tako da je projekt miroval vsaj 4 leta. Potem pa me je spet »piknalo« in sem vneto začel hodit v Malto. Že lani je bilo par dobrih poskusov (isti čas, ko ga je splezal Nalle Hukkataival), potem pa so se zopet razmere poslabšale, čas za vzpon pa tudi.
Letos je bil to četrti obisk Malte. Dvakrat sem bil blizu vzpona, ampak en gib me ni hotel spustiti čez, tretjič je bil moker. Za zadnji obisk sem imel v mislih, da bom gib v nulo naštudiral, da ga bom kmalu, mogoče celo jeseni, lahko preplezal. S sabo sem celo vzel A lestev, da sem lahko prišel do oprimkov na detajlu. Dvakrat sem poizkusal sam gib in ga v drugo zadržal. Sledila je dolga pavza, prsti so postali mrzli in v naslednjih treh poizkusih mi ga je uspelo preplezat. Ne bom pozabil občutka!
Kar se tiče ocene … Meni osebno je 8c, čeprav se verjetno nekateri ne strinjanjo (pojte probat 🙂
Dolgoletni projekt je končno opravljen, a se je hitro pojavil nov: sedeči štart istega problema. 5 min po vzponu sem se kar lotil in sprobal prva dva giba, ki pa sem jih takoj uspel povezat v obstoječi štart. Giba sama po sebi nista zelo zahtevna, a zaradi pozicije, v kateri se znajdeš v stoječem štartu, celotnemu balvanu doda kar veliko težo. Vsekakor bom v naslednjih obiskih Malte vneto poizkušal še ta sedeči štart.

Lp, Rok

3 komentarja

Komentiraj

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.