Kameni most

Petek, 16.09.2016:

Medtem, ko se je večina članov Alpinističnega kluba Slovenj Gradec odrekla kosilu, da bo lahko zarezala v proračun kluba, se je del novincev odpravljal na čisto drugačen piknik… Na čevape v Banjo Luko. No ja, da lahko tale zapis postavim na stran AK SG, smo šli vmes tudi malo poplezati 🙂
Ker se nam je rahlo mudilo, so ostali prišli pome kar v službo, po hitri kavi in dveh, treh posnetkih za našega mini-sponzorja, smo jo mahnili proti Mariboru. Mimogrede, če kdo še ne ve, za prevoženo rdečo luč dobiš položnico za 250 € in tri kazenske pike.

Rok, Žiga, Diana, Klemen, Natalija in Matej… Dejan pa se vozi iz službe 🙂

Po (za šoferja-torej mene) premnogih postankih, smo okrog sedmih le prispeli do Banje Luke, kjer je tudi šofer prišel na svoj račun. Po porciji čevapov, nekaj “pirih” in lozi, smo pot nadaljevali do Krupe na Vrbasu, kjer smo bili nastanjeni v stari družinski hiši Dejana in Diane. Ker je kmalu po prihodu tja prišlo do popačenja slike, z opisom tega dne ne mislim nadaljevati…

Sobota, 17.09.2016:

Po kavi (nekateri so tudi jedli) smo jo mahnili na “zajtrk” k Mlinovima Krupe, kjer je Dejan ugotovil, da pa je prejšnji dan mogoče le spil kakšnega preveč, saj je imel težave že pri hoji po stopnicah. Ker si je rahlo porezal tri prste smo se že bali, da ne bo mogel plezati in bo moral čakati z Žigo in mojim bratom v gostilni…

Cela ekipa, Nosača, ki to nista bila: Rok in Žiga, ter plezalci: Diana, Natalija, Dejan, Klemen in Matej

Ko smo ugotovili, da z zajtrkom ne bo nič, saj do bureka ali čevapov tam ne bomo prišli, smo jo mahnili v Banjo Luko, kjer smo prišli na svoj račun. Po krajšem zapravljanju na tržnici in ogledu mestnega gradu, smo se odpravili proti Kamenom Mostu. Tu nam je precej pomagal Dejanov in Dianin bratranec Igor, saj nam je priporočil restavracijo, še prej pa poklical lastnika, da nam popazi na avto in po plezanju zagotovi najboljšo možno postrežbo.

Od parkirišča, pa do prvega sektorja plezališča je okrog 20 minut hoje v breg, za napotek je fino vprašati kakšnega lokalca, vsaj na začetku, potem pa po široki vlaki prideš do prvega sektorja. Šli smo pogledati celotno plezališče, do sektorja E (naprej je bil še eden, ampak nam je bilo vroče in počutili smo se prijetno ogrete) smo potrebovali še 10-15 minut. Zadeva me je precej spominjala na Železno Kaplo, stena fino grabi, plezališča so lepo urejena, le dostop je na nekaj mestih čuden, treba je čez kakšno ograjo, deblo, skozi grmovje… ampak je shojeno, tako da se vse lepo najde.

Plezali smo samo v sektorju E, malo tudi zaradi pomanjkanja časa, saj je dopoldne deževalo in smo plezali samo popoldne, ob sedmih pa je že tema in sestopiti smo si želeli še pri luči dneva. Splezalo se je okrog 5 smeri, še bi se dalo, a se je sonce počasi poslavljalo.
Po poti nazaj smo ugotavljali, da je še ogromno sten, ki bi se lahko uporabile, glede na to, da plezališče ni pretirano novo, se bo tam verjetno še veliko delalo.

Preostanek večera se je ob vzklikih “živjeli 100 godina”, zaključil v gostilni “ADA” v Krupi na Vrbasu, in če vedno strežejo kot so nam, jo je vredno obiskati. Ob odhodu nam je lastnica (ker je zmanjkalo loze in je bila že pozna ura) dala še hleb kruha, kajmak in “špeh”, da bomo imeli kaj za jesti. Igore… 200 godina da živiš.

Nedelja, 18.09.2016:

Po zajtrku in pospravljanju, smo se spet odpravili proti Banji Luki, kjer nam je Dejanova in Dianina tetka pripravila malico. Oziroma za vsakega dve… V restavraciji “ADA” so nas sicer čakali topli uštipci, a so nas policisti preusmerili preko planine, tako, da do njih nismo prišli. Kaj imajo policisti z našim spremljevalcem prejšnjega dne ni važno, a mogoče so sami poskrbeli, da ne bi mi kje obtičali…

Plošča za enega, z dodatno lepinjo 🙂

Po “žrtju” pri Dianini tetki, smo se polni lepih vtisov in dobre hrane odpravili proti domu.Tokrat le s postankom ali dvema. Pravijo da je srce tam kjer si doma, a košček srca smo nekateri pustili spodaj…

Velja še zahvala Petrolu, in gospodu Roku Cudermanu, za okrepčila in nekaj marketinškega materiala.

Živjeli 100 godina!