Ja in lupčki smrčki kk ste kaj? Lep čas je že šov mimo od kakšnega prispevka, poznavalci našega page-a bi lahko uganili, da že skoraj leto dni mineva. Pa to ne pomeni, da smo na klubu zaspali, ravno nasprotno – dogaja se toliko, da ne utegnem tipkati, če bi pa kir drug kaj napisav pa tud ne bi blo slabo. Pa da ne bom zdaj po arheološko pihal prahu iz zakladov prejšnjega leta, se bom raje osredotočil na pretekle mesece 2023. Kdo bo pa v š’ti krizi zdaj tejko brav.
Ka smo kaj počeli? Zima nam je dala snega tako da se je nabralo kar nekaj tur. Predvsem smo dosti trenirali, hodili na tekme in pa – najbolj pomembno, šli na priprave v Arco, obiskali kar nekaj plezalnih centrov, zrihtali piknik, končno uspeli sčohat mah iz stene v Mislinji in tradicionalno v Rovinju zaključili šolo športnega plezanja za odrasle.
Kar se tekem tiče smo kr ažurno navdušeno objavljali rezultate na klubskih družbenih omrežjih, tako da se tega niti ne bom kaj ekstra dotikav. Morda samo to: »ČESTITAM VSEM!«
Pa se zavrtimo nazaj v zimsko poletni kombo – april…
Da bi se izognili nagužvanim prazničnim dnem, ko je tretjina slovenske plezalne scene v Paklenici, tretjina nekje v hribih in v plezališčih po Sloveniji, tretjina pa v Arcu, smo se na »pripravjalni« tabor v Arco odpravili sredi aprila. April smo izbrali tudi zaradi tega, ker smo se lansko leto v prvi polovici maja tam dobesedno kuhali od vročine, aprila so pa razmerce. Razmerce vsekakor so bile, če bi se šli zimski alpinizem in ledno plezanje.
Naši mladeži smo to že dolgo obljubljali in ker se lani s Fontom ni izšlo najbolj po planih, smo jih tolažilno letos odpeljali v romantiko na sever Gardskega jezera. Vsaj nam odraslim spremljevalcem se je zdelo romantično. Ta mladi pa…
Na pot smo se odpravili 13. aprila točno opoldne. S Petro sva v kombi nabasala 4 zelo nerazpoložene najstnice (Eva, Hana, Taja, Zara) in 2 malo bolj razpoložena najstnika (Matevž, Matija), eno kitaro, kup torb, 3 powerbanke, par štrikov in glasen JBL zvočnik. Do Velenja se je razpoloženje že dvignilo na nivo 110 decibelov, v kombiju pa smo naenkrat imeli festivalsko vzdušje s tremi stage-i. Spredaj elektronika, na sredini reggae, zadaj pa Izštekani Matija. Pot nam je popestrilo še stalno deževje z občasnimi izjemnimi solo nastopi nalivov. Pot je bila vremensko precej siva, vodila pa nas je do… belega Arca?
V poznih popoldanskih urah smo prispeli v Arco, v trgovini nakupili vse potrebno za potešitev lačnih želodcev, nekaj hrane za prihodnje dni in se odpravili proti naši koči cca 7km iz mesta. Vozili smo se po hudo zaviti in strmi cesti, prispeli pa smo na velik plato sredi katerega je stala stara kamnita kmečka hiša, ki nam je nudila zatočišče za naslednjih nekaj dni. Odlična lokacija, prelepa narava. Na veliko žalost otrok pa tudi – območje brez signala. (»KAM STE NAS PELALI? WTF JE TO. KOMA ČAKAM DA GREMO DOMO!«)
Ker je bila snežna meja dobrih 100 višinskih metrov nad nami so bile temu primerne seveda tudi temperature. Kamin in šporhet v hiši sta opravljala svojo nalogo, punce so dobile svoj apartma s svojo lastno kopalnico, ostali smo ostali v pritličnem delu hiše. Lokacija dekliškega apartmaja – klet, je kmalu dobila novo ime – bunker. Pa v bistvu, čeprav se morda bere fejst tragično, ni blo tk slabo. Mal smo improvizirali, skuhali večerjo in se pozno zvečer spravili spat. Noč je bila v sicer zelo mediteranskem podnebju kr fajn hribovsko hladna, so pa zato fejst debeli kovtri in kamin čudovito opravili svojo nalogo. Privošli smo si tud mal daljše poležavanje in počasen zajtrk, kar se je kasneje izkazalo za ne preveč modro odločitev – parkingi pod plezališči so bli namreč fejst zasedeni. Hitro študiranje vodnička nas je vodilo na ogromen parkplac pod plezališčem Belvedere. Parkplac 5*, plezališče pa tu tu tam tam. Ne morm rečt da bi še enkrat šel tja, pa ok, za spoznavanje s skalo čist ok. Otroci sicer nad platami niso bili najbolj navdušeni, al j*** ga, ni vsak dan sobota. Hitro učenje in ponavljanje nevarnega vstopa v smer, plezanje smerk in dan je minil ko šus. Vmes so se nam pridružili še Reka, Atena, Vita in Perc, dan pa smo potem zaključili v Arcu – otroci so se pošetali med uličicami, nam se je pa kr pasalo mal posončit ob rosnih kriglih. Za delni vnos kalorij smo poskrbeli že v mestecu, delno smo jih potem vnesli še v naši koči z narezkom domačih povojenih kuhanih, kruhom, jajci, sirom, … pa smo zaključili dan. Matija ga je pa vmes tk žgav po strunah, da je skor Sid Vicious priš trkat na vrata pa pogledat kdo tk galami.
Naslednji dan smo vstali precej zgodaj, se na hitro sprajli in šli v Massone. Bli smo tk zgodnji, da smo dejansko dobli parking direkt zravn prvih sektorjev. Spet smo se postavljali v platah in dan je zopet minil kot šus. Po plezanju smo se odpeljali še v Rivo, kjer so tamali občudovali športne avte, ki so imeli na značkah narisane konje, bike in ostale živali, zadi 4 auspuhe, na števcu pa kr visoke cifre. Jezero je bilo fajn fajn mokro. Pa mrzlo. Sam Matija se je že kak tedn prej na treningu odločo da se bo on kopav in to je to. Obljubo samemu sebi je tudi držal, skopav se je tud Perc. Js sem držav stražo na obali v pripravljenosti, če bi koga tk fejst zanohtalo da ne bi mogo več plavat da bi še js pokazav kk ne znam več plavat. Zvečer smo se učili postavit in zakurit ogenj, pekli hrenovke, starejši smo šli spat, tamali so pa tam nekje do zore vztrajali zunaj, kar se je seveda kasneje poznalo…
Zadnji dan – nedelja, je bil pač klasika. Vstajanje, hrana, pospravljanje. Odločli smo se, da najdemo plezališče nekje proti avtocesti. Odpeljali smo se v Brentonico, kjer smo zaključili naše priprave v plezališču Crosano. Po poti do tja smo poslušali pritoževanje »zmačkanih (neprespanih)« otrok, bruhanje (hrenovke in ogromne količine kole naredijo svoje) ob cesti, navijanje otrok ob bruhanju, … zanimivo pač. Pot nazaj domov je potem minila brez večjih incidentov in v tišini, čemur je najbrž botrovala utrujenost. Se je pa za razliko od prvega dneva, ko je blo slišat pritoževanje in: »Gremo domo, lej kje smo, to ni nč.« zdaj slišalo mrmranje: »Mi bi pa še ostali, zaka že mormo it.«
Klubske aktivnosti so potekale dalje, vreme nam pa nikakor nikakor ni dalo, da bi se lahko spravli v Mislinjo porihtat stvari, ki smo si jih zadali – ureditev in preusmeritev poti do pod stene, vrtnarjenje – odlični zimski pogoji (malo mešano) so namreč rezultirali v take količine maha na steni, da bi ga blo dost vsaj za vse božične jaslice po regiji, ma kaj regiji, še v Avstrijo bi ga lahk po zgledu slovenske gozdarske folklore izvažali. Akcijo smo potem splanirali za 10. junij, po delu pa piknik na kmetiji Adam pri Jocu in Leni.
Akcija je bla uspešna, sicer pa je bilo dela (beri zelenja) toliko, da v enem dnevu nismo čisto zaključili. 5 nas je uničevalo drotpiršne, čez 10 jih je urejalo potke. Potke so urejene, drotpiršne uničene. Janez in Žužel sta že pred delovno akcijo arboristično zrihtala par esencialnih stvari, mi smo potem finiširali. Sfiniširali bomo pa v naslednjih dneh.
Po delovni akciji smo se tradicionalno spravli do Adama, kjer gospodarita Joc in Lena. Mn je tam res prelepo, sploh pa je super fascinantno, ker je vsakič drugač. Joc namreč vsako leto zrihta neka na novo, letos tam stoji nov apartma, ki je kot ta prvi poln domačnosti in čudovitih detajlov oziroma če lahk vrinem eno besedno igro vmes – izrezljan do amena.
Za hrano na pikniku je poskrbel Čujo, je zrihtal pečenja polnih par skled in nasitil cca 20 lačnih. Jedli in pili smo do poznega večera.
Stanje na Selah v obstoječih sektorjih je zavoljo Boštjana (Krajnc) v super stanju, tako da hvala lepa za skrb!
Sredi junija smo se s tečajniki šole športnega plezanja, ki sta jo letos uspešno vodila Maj in David odpravili na tradicionalni tabor v Rovinj. Morm rečt, da so nas kovidni časi mal »razvadli« in dejansko sem biv kr presenečen, ker v kampu Polari skor ni blo kake fraj parcele. Ampak smo zrihtali in je blo vse kul. Udeležba je bla glede na zadnja leta kr superska, je pa res da so tud tečajniki bli kr žolčni tega tabora. Naplezali smo se, izpite smo izvedli kr tam. Oba večera (petek, sobota) smo eksperimentirali in preizkušali zmogljivosti žara, ki naj bi zadostoval dvema osebama. Js sem bil kr presenečen in nam je uspelo napečt hrane za vsaj 7 ljudi ali raje celo kakšnega več.
Skala je tipično rovinjska, ni glih da bi pričakoval, da bo kaj manj zlizana kot pa je bila prejšnje leto. Tud sonce je fajn peklo. Gužve, razne par slovenskih skupin v plezališču ni bilo, kar je tud za ta del leta precej pričakovano. Pričakovana vročina in pa špasni Janezi, ki morjo tud na dopustu it al v steno al na vrh hriba, al na pecikl alpa lavfat maraton, nekam pač. Ne glede na vročino. »Jao, opet ovi ludi Slovenci.« Kot da bi Vorančev Boj na požiralniku prenesel v današnji čas in če lahk citiram ta starega Dihurja: »Mrn, mrn jet. Kr grem.«
Morje je pasalo ko hladn špricer, gemišt pa tud.
Plezali smo v petek popoldan – je bla opcija ker je ob steni pihalo, v soboto in nedeljo do cca 13h, kolikor je pač senca kje dopuščala. Pol smo se pa kopali in koristili udobje unga tafajn Quechua ruzaka. Smo se kr razvadli in če ni rose na piksni, pol ni ok.
Tkle, poleg opisanih dogodivščin se je zgodlo in se dogaja še marsikaj, v kratkem bomo dobli tud streho na naše nesrečne balvane, kar pomeni da bomo spet lahk našravfali grife do konca gr. Pa če že omenjam grife, steno pa stenco bomo prešravfali, grife spucali, nazaj našravfali. Še en kr vlek projekt. Je pa tk da me skor ni strah kar se udeležbe tiče, ker če že ne kaj drugega me tamladi iz kluba sprašujejo kda tej bo spet kaka delovna akcija. Tk da me zaenkrat ni strah za prihodnost.
Kar se pa tiče ostalega:
Zalavfali smo še tečaj plezanja večraztežajnih smeri, naučili smo se manevrov in jih dali v praktično rabo, seveda smo pa kr dost čakali na ugodne razmere (Rotewand) pa nam pol ni šlo skoz. Al ni blo cajta alpa je biv dež. Tk da bomo kak dan med poletjem izkoristli zgodnjo senco v Raduhi, jeseni pa na polno še v drugih stenah.
Krajnc, Komlanc, Poberžnik, Sky, Štumberger in Založnik se tradicionalno (kura mam rad tto besedo) vsake tejk cajta sprajijo za par dni nekam na plezalno gurmansko popotovanje. Lansko pozno jesen po slovenskem primorju (+ Trst, ki je pa itak naš), letos hrvaški del Istre, ki je pa tud naš kkrkoli pogledaš. Napoleonica, Črni kal, Rovinj in vse vmes. Kratke in dolge, vse gre.
Klančnik, Žiga, Žužel, Saš, Nejc (Sekuti), David, Maček pa verjetno še kdo pa tud kr fejst lezejo povsod. Dejte še drugi!
Tipkam spet nekje proti koncu poletja, do takrat pa vas zelo lepo pozdravljam Nejc (Založnik). Fajn bote al!
