Rovinj  letos je bil čisto drugačen kot prejšnja leta.

Poletno vreme, da moraš plezat  namazan s sončno kremo, (pre)veliko plezalcev in še (pre)več gledalcev, Ožujsko in Karlovačko sta čudno zamenjala barvi, vsa hrana je imela nekam ameriški (pri)okus. Med nami so bile nosečnice, štirinožne živali svetleče črne barve, šotori rožnate barve in napihljive blazine, ki se niso dale napihnit – ko pa smo jih končno nafučkali, so sredi noči same od sebe spustile zrak…

Čevapčiči so imeli okus po oglju in dimu in bili preveč vroči, izotonični napitki so bili preveč živih barv in v avtu premalo prostora. Morje je bilo tokrat tako mrzlo, da smo se kopali vsak dan samo enkrat in še to samo zaradi ure in klobukov.

Ko nas je v plezališču še pošteno napralo, smo rekli, da je dosti in na poti nazaj od Šmarje do Kopra vozili prav počasi, si ogledovali prelepe italijane in pljuvali (eni!) koščice od češenj na mimovozeče motoriste v belih puloverjih.

Ni bilo tk dobro, da bi šli takoj jutri nazaj, niti pa ne tako slabo, kot izgleda ( na prvi pogled), da ne gremo že čez en mesec pogledat še v Trento, če je vreme tam kaj bolj prijazno in morje bolj toplo.

 

One Comment

Komentiraj

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.