Če za originalno Meko velja, da jo moraš obiskat vsaj enkrat v življenju, potem za plezalce velja isto za Krabi, oziroma Tonsai in Railay beach na jugu Tajske. Katja, Dejan, Suzy in jaz smo jo obiskali sredi novembra, kar je bila dobra odločitev. Deževno obdobje še ni bilo čisto pri koncu, kar pomeni, da vlije kot iz škafa parkrat na dan za 15 minut, kar je ravno dovolj, da te malo osveži, stene se pa itak posušijo v trenutku. Ko je žgalo sonce, pa je bilo tako prevroče za plezat.
Tako je za nami dva tedna vrhunske plezarije, odkrivali smo svoje meje in dvigovali številke, druge tako ni bilo, stene so večinoma previsne, ocene pa ne šenkane. Bilo je precej dobrih plezanj in spektakularnih padcev.
Vrhunske so bile tudi ob-plezalne dejavnosti, nepozabno je bilo nočno plavanje s svetlikajočim planktonom in Wolfovo šolanje profesionalk na štantih o pripravi pad thaija. Nam je kar dobro skuhal, kuhalnica in vok mu nista tuja, če bi dal en čili namest dveh, bi blo pa celo za pojest:) Nepozaben je bil tudi Dejanov “night jungle experience” ki se je začel, kot vsaka dobra grozljivka: “Ej gremo po bližnjici, mislim, da vem kje se gre”. Manjkalo je še samo, da bi nam dihali vietkongovci za vrat… Potem je priznal, da ga že dolgo zanima “kk fejst pa tej res tst piton vgrizne” Pozabil je pa na drugo malenkost, da je tam poleg pitona okoli 200 drugih vrst kač, od tega tretjina vsaj malo strupenih. Še domačini so kasneje rekli, da podnevi še greš tam čez, ponoči grejo še pa oni okolo.
Sam Wolf že ve 🙂
Malenkost se je oddolžil, ko je za runde changa pral Tajce v biljardu, vseeno pa smo ga naslednji dan zaprli v židovsko kočo.
Tajska je ponudila vse, plezanje, sončenje, morje, tropske nalive, planinarjenje, počitek, zabavo, garanje, gurmanske presežke, prebavne motnje..in tudi vrhunsko družbo, tja še gremo 🙂
Boštjan
A je mel GECKO bar Changa v akciji?:)
🙂 Chang je v konstantni akciji 🙂