Ker se zelo redko peljem s kajakom na plezarijo, je bilo tokrat prvič in upam, da ne zadnjič. Z Lovrom in Igorjem se v kampu naložimo v dva seayaka vključno z vso opremo za dva dni. Urica in pol veslanja do Stogaja je ravno prav ogrela naše roke za večerno plezanje. Seveda se je bilo treba še prej ohladiti v morju, da koža nebi bila preveč vroča. Ko smo se zagnali v hrib, smo bili deležni čudnih pogledov preostalih turistov na plaži, a se seveda nismo dali motiti. Namenili smo se direkt v stolp in ga v dveh raztežajih tudi uspešno zmogli. Taktika tokratnega plezanja je bila malo drugačna kot ponavadi, saj je Lovro prvič plezal naprej večraztežajno smer in je potreboval malo navodil in nadzora z vrha. Kljub rahlo krušljivi skali, umetelno izdelanimi sidrišči in precej zarjavelimi svedrovci smo se prebili na vrh, občudovali razgled in sončni zahod, zraven pa nas je spremljala močna glasba z Zrče party boata, tako da ni bilo dolgčas. Kljub vsemu dobičku, ki ga Zrče očitno prinesejo nekaj lastnikom diskotek, bi si verjetno domačini zaželeli tudi malo miru, če pa ne oni pa vsaj ribe v vodi in martinčki in kače po skalah…
Ko se je že skoraj stemnilo, smo se po vrvi spustili nazaj v vznožje stolpa, se ohladili v morju in v temi za večerjo pomazali pašteto in kruh, zraven narezali malo paprike ter česna in za povrh še malo čilija. Vse to poplaknjeno z malo piva in za posladek še kak piškot. Ko s polnim trebuhom in pogledom na Rimsko cesto ležeš v spalko in ne slišiš več bučne glasbe, ampak samo še šumenje morja in valov, zaspiš pomirjen kot dojenček.
Zjutraj smo se spet odpravili na plezanje, si dodobra zdrsali blazinice in vztrajali vse do 11. ure, ko nam je ušla še vsa senca. Obvezno kopanje in stikanje za hobotnicami, a namesto njih smo si od blizu ogledali morsko kačo, kot smo izvedeli kasneje, eno izmed najbolj strupenih živali v Jadranu…
Po krepkem zajtrku smo odveslali dalje, si ogledali še nekaj lepih špilj, ponovno srečali party boat, a smo se jih uspeli znebiti s pobegom v skalni prehod, kjer je Lovro poskusil še DWS in ugotovil, da kroksi mogoče niso najbolj primerna obutev za ostro skalo. Kosilo nas je dočakalo na drugi strani zaliva v prijetnem majhnem zalivčku v obliki okusnih makaronov, ki smo jih poplaknili še z zadnjo piksno Malta. Ker je bila ura že pozna, smo se obrnili nazaj proti izhodišču in zašpilili našo kratko, a dogodiščin polno dvodnevno veslaško-plezalsko avanturo.
