Ker je telefonska aplikacija težila z dežnimi kapljicami, in nam je plezanje zunaj pomahalo PA-PA, smo se na hladno nedeljsko jutro odpravili na izlet. Na plezalni izlet. Daleč od tega, da bi v Wolfsbergu že predelali vse smeri, ženske (who else) so nekako želele drugam. Pa smo šli… V Judenburg. Žužko, M_rkota, Dejan, Natalija, Tamara, Simon in Zarja. Pa jaz…
Center sprva deluje mali, vendar je smeri več kot dovolj. Žuželj je za zajtrk udaril eno 6b+, in ko sem ga zihral, premikajočega proti stropu, pa preko stropa, pa izginjajočega nekam v tri krasne, sem se začel zavedati, on pa najbrž še bolj, da bo še marsikdo presenečen nad dolžino samih smeri.
Ne bom dolgovezil (več), plezanje je bilo odlično, stena je po pričanju vseh prisotnih zelo zanimiva, sploh reliefni del, kjer smo vsi pozabljali, da tu v igri pač niso samo grifi in se ubijali z iskanjem barve, ko pa si lahko stopil na steno “lih kam s’čel”.
Zarja je večino časa preživela na prečudovitem bulderju in je med vožnjo domov počila v trd spanec.
Ne vem za druge, jaz sem gor šel cel trd in pohojen, domov pa k’r fajn navit. Zmaga! Pa hvala Žužlu, da me je konkretno teral! Se še priporočam 🙂
