V aprilu sva se z Nejcem spet opogumila in – no predvsem Nejc je – zorganizirala tabor za otroke v Arcu. Nejc se je s kombijem, ženo in gručo otrok odpravil na pot že v četrtek zjutraj da bo ja pravočasno prispel. Po namestitvi na čudovito vinogradniško/turistično posestvo Verde Blu, so se odpravili še plezat v sicer lep sektor blizu gradu Topolino, a je bilo menda vse pretežko, pregladko in prestrmo.
No, da bi jih dohiteli, smo mi štartali v petek šele sredi dneva in popoldan prispeli na destinacijo. S klapo smo se dobili kar v centru Arca, da smo lahko ponovno okusili Birra Moretti in obvezen sladoled ter nakup daril za slavljenca, saj sta Matija in Matevž ravno v tem tednu oba praznovala rojstni dan. Večer starejših in najmlajših udeležencev je minil ob prijetnem kramljanju, mladci in mladenke pa so se celo okopali v mrzlem bazenu in ga seveda žurali do 4 zjutraj, zato je sicer sončna sobota na začetku potekala malo megleno, ampak ne zaradi alkohola, da ne bo pomote, mladina je mladoletna! pač pa zaradi pomanjkanja spanca. Da ne omenjam žar žura v organizaciji mladine, kdo je pa na koncu poskrbel da nismo jedli surovih plesk in čevapov pa povedo slike…
Vseno smo se v soboto do sitega naplezali, pojedli pravo italijansko pico in polizali še eno kepico pistacije.
Še sreča da je v nedeljo deževalo, da ni bilo treba (enim) it plezat in so se samo vsedli v kombi in nadoknadili 3 noči brez spanca. No, drugi smo se pa spet do sitega naplezali, človek bi sicer še, a roke niso dale več, zato smo si ogledali še Verono, skoraj prijeli Julijo za grud in se pozno zvečer vrnili domov po vikendu polnem vsega.
Peter
——————-
Pripis:
To leto smo jim želeli omogočiti manj asketsko izkušnjo in zaradi tega najeli zelo spodobno namestitev v želji, da ne bi poslušali tega, da smo otroke odpeljali na mučenje. Namen je bil dober, učinek tega pa… »Oooo pa tej ko smo pa nazadnje bli na uni koči je blo pa tk fajn ko je blo tk na samem vse skup.« Ja sej, najstnikom pač ne morš ugodit.
Tabor je minil v odličnem vzdušju, mladina pa se je poleg ekonomije, hišnih opravil in skrbi samih zase (so si kak obrok tud sami probali pripravit) skušala postaviti na lastne noge, bo pa do stabilne in dobre drže treba še kak korak več naredit.
Plezali smo (pred namestitvijo) na Belvederju, ker se mi po dolgi vožnji in iskanju poti skozi labirint vinogradov res ni dalo več iskati plezališča Nago, kasneje pa 2 dni v različnih sektorjih plezališča La Gola.
Perc se je z družino tam mudil še v nedeljo, ko sem jaz s kombijem kruzav po avtocesti, sopotniki s sovoznico vred pa v sanjah nazaj proti Sloveniji. Včasih moraš pač tudi sam s sabo kaj predebatirat.
Naslednje leto pa, če nam kdo nakloni lep kupček sponzorskih sredstev, organiziramo tabor na Kalymnosu. Nihče ne bi imel nič kaj proti temu.
Nejc
