Dvodnevna tura z večernim vzponom do bivaka pod Skuto, kjer nam Hrvati niso hoteli odpreti vrat in šele grožnje s cepinom so jih prepričale, da se s korošci ni za hecat. V bivaku topleje kot smo pričakovali, gorilnik zabrni in pričara par litrov vročega, niti ne sladkega čaja. Ker so južni sosedi že smrčali, tudi nam ni preostalo kaj drugega, kot da se zavlečemo v spalke. Jasno jutro z malo manj vetra kot prejšnji večer nas je prebudilo poleg hrvatov. Ker so bili prvi pokonci, smo se odločili jih počakat, saj že kuhajo in bodo hitro šli naprej. Po uri čakanja, ko so sosedje še vedno sproščeno grizljali vsak svoj sendvič in srebali kavo, je zabrnel tudi naš gorilnik, na hitro pripravil čaj za na turo. Med obuvanjem derez sva z Izijem odkopala še vrata, da so se končno normalno odpirala in že smo gazili proti Skuti. Že večkrat to jutro slišano vprašanje “Jesi li siguran?” ki se je nanašalo za vzpon na vrh, nas je samo še dodatno podžgalo, da smo srdito gazili v strmo rampo, ki nas je pripeljala na vršni greben. Radost na vrhu je bila neizmerna, še vedno pa je v zraku visela negotovost sestopa. Izijeva vrhunska ideja, če “sestopimo tam dou, ko oni okolo hodijo eni” se je izkazala za pravo in že smo jo mahali proti Štruci. Na poti dol smo namenili pogled še proti Jezerskemu, proti bivaku pod Grintavcem in ker je ura že odbila poldne, ratratk pa že laufal (Izi je šofer ratrataka), smo morali malo stopit. Pobiranje opreme na bivaku in hvala hrvatu za brezalkoholni pir, ki ga je tam pustil zjutraj. Z Gregom sva ruknila vsak pol, zbasala vse spalke, smeti in armiče na ruzak in gas do Turskega žleba. Ker doma čakajo družine, otroci, ratratki in druge službene obveznosti, smo praktično prešprintali vso pot do avta na obračališču. Malo nižje smo srečali še superstarje svetovnega alpinizma, ki jih ne bom osebno omenjal, glede na to, da je bil pa Festival gorniškega filma, si lahko mislite, kdo so to bili. Do naslednjič vas pozdravljamo Izi, Grega, Dejan in Perc