Poleti, ob lepem vremenu, še preden ti sonce začne megliti um, imamo Slovenjegradčani vedno kam pobegniti. Sam jo najraje pihnem na Kremžarico ali nekam v njeno bližino, sploh s kolesom je lepa, večji del poti te krošnje dreves ščitijo pred vsiljivcem, tu in tam mu dovolijo, da te poboža po potnem čelu…
Krizna točka je Lipa. Ko prigoniš tja, si skoraj gor. Razen če ne zaviješ k Boštiju na “Grabnvalar”, ampak to je že druga štorija.
Nekaj ovinkov naprej in opciji sta dve. Če se držiš leve, lahko računaš na kratek spust in mimo Kernika na vrh oz. kočo (tu je spet nevarnost opojnih tekočin), lahko pa zaviješ desno, mimo Lampreta proti Mačkovemu križu in od tam je spet polno opcij. Če se že odločim za to smer, jo potem najraje pihnem proti Bernekerjevi, od tam na Sedlo, Partizanko in še kam.
Če pa gre za popoldansko (pošihtno) furo, jo udarim nazaj proti Lampretu in od tam po Šmarški pešpoti nazaj proti Lipi.
Pri Lipi jo je potem potrebno zbincati malo naprej proti Boštiju, in če še nismo žejni, oz. je še vedno na šihtu, tik pred vrhom klanca zavijemo desno po vlaki, od tam naprej pa nas vodi “od gum rahlo znucana” pot naprej do Šmarške vlake.
“The Widowmaker” (če ne padeš pri Boštiju, imaš preko belance možnost poleteti tu)
Kmalu pridemo na Šmarško vlako, kjer potem pred Venišnikarjem vljudno zavijemo levo po asfaltu proti Legnu… Dolgo je veljal dogovor, da smo mimo Venišnikarja lahko vozili desno po robu pašnikov, a vedno se najde posameznik, ki se mu zdi, da je rob travnika enako kot “kar počez”…
Ker si sedaj že zagotovo žejen, je še sreča, da nekje med potjo od Jurija do SG-ja stoji en bar, ki se mu reče Laser… in kjer imajo temnega Kozla.
Pa na zdravje, zdaj ste si ga zaslužili 🙂