Da ne bomo vsak teden denarja nosili Avstrijcem, sva se odločila za
Madžare. Spyder wall v Budimpešti je bil “kao največji in oh in sploh”
na videz prava izbira.
Na spletni strani kluba piše, da gre za alternativni fitnes. In res…
Spyder climbing wall v Budimpešti res ni kaj drugega kot to.
Bulder je bil zaprt, tako, da smo krenli direkt na steno.
Zanimivo je, da je okrog 90 % smeri možno splezati na top-rope (napeljano),
stene so pa tako zlizane, da ni šans, da boš lezel na trenje s pomočjo stene.
Šalce na štirkah so umazane, polne magnezija in razne svinjarije, niso več
šalce, ampak muse… Petke so edino, s čim se lahko ogrevaš.
Dejansko se ne da vpet vseh smeri, ponekod ni kompletov ali rink.
Na vrhu smeri ni vponk, še več, vse rinke so zasedene z napeljanimi štriki,
končaš tako, da ko vpneš zadnji komplet, narediš še gib ali dva in zletiš…
Nekje po četrti smeri pride do naju en tip in nama pove, da Gri-Gri ni
dovoljen v njihovi hali. Zakaj? Ne ve povedati, tako zahteva njegov šef.
Ko mu razlagava, da je zaradi razlike v teži za naju primernejši, samo
skomigne. Na vrata grem vprašat, kje je problem, če uporabljava najin
štrik? Tip pride in hoče videt štrik. Pogleda štrik in me gleda, kako
delam osmico. Ok, pa že… Zgleda dajo veliko na varnost, pa verjamem,
mogoč jim Gri mali zj*be štrike.
Dokler nisi za Popaja navit, ne smeš v pub, mi reče Natalija, zato se
hitro lotiva grdo postavljenih smeri na stebru sredi hale. In res, po
samo dveh smereh nama fajn zatečejo, neki se še siliva z luknjami za
dva prsta, nakar malo poči v desni roki… OK, dojst! Pub time 🙂
Na kratko… V Spyderja nikoli več.