Hm…ja no, najprej sta bila dva, nato so bili štirje, potem nas je bilo celo osem in nazadnje smo se štrije v soboto zjutraj ob štirih – ja tudi takrat se da vstat ( pa ne za kolonijo) nabasali v avto in šli novim dogodivščinam naproti.
Na izhodišču nabasali ruzake in začeli divjat proti koči Marinelli, do katere smo imeli cca 1,5h hitre hoje in kar nekaj višinskih metrov, problem je bil le v tem, da ta koča sploh ni bila naša koča, torej tista, na kateri naj bi spali, čeprav smo imeli na tej koči rezervirano spanje…hm, kar zagonetno, ane.
No, po ugotovitvi, da imamo do prave koče Lamberthengi, kjer bomo dejansko plezali, še dobro uro hoje in leži celo nižje od te, na kateri smo se trenutno nahajali, smo spet divjali proti koči – drugi.
Razgledi sploh niso bili slabi, prav tako brhke mladenke, ki so nam prihajale naproti. No, na koči se dogovorimo za sobo, pustimo odvečno kramarijo in se zaženemo čez bližnji prelaz in pogled kot iz sanj: na desni prelepa kompaktna stena v senci, pred nami zeleno jezero in na drugi strani koča Wolayersee Hutte..- tretja koča, kjer naj bi prvotno spali….” Uuuu, kako lepo!” smo rekli in se zagnali v skalovje. Seveda v najlažje smeri, ker smo kao v izvidnici, za katere se je kasneje izkazalo, da niso niti najlažje, niti najlepše in sploh zelo čudno orientacijsko postavljene. Ko je sonce začelo pripekati, je bilo treba zbežati v kočo, res pa je, da se je dan z dolgim dostopom že počasi prevešal v večer z večerjo. Ko smo skrbno preučili vse možne plezalne vodničke v koči in določili smeri za naslednji dan, pojedli večerjo pri Italijanih, smo šli še k Avstrijcem na pivo in ugotovili, da je v Avstriji vreme manj megleno, pivo cenejše in koče lepše. Ker smo imeli že sobo pri makaronarskih kolegih, smo se žal morali vrniti.
Drugi dan je minil v podobnem ritmu kot prvi, le da je bil tokrat dostop dolg samo 8 minut in pol, namesto sobotnih 2,5h, da smo plezali v senci, da sta bili obe smeri, ki sva jih z Nejcem splezala težki 6a, namesto sobotne 4b+, da je bila skala fantastična in da se je ob dvanajsti uri iz avstrijske koče slišala frajtonarca in naša narodna pesem ” mi se imamo radi” – mogoče je pa bolj mednarodna, kdo bi vedel… Če bi se slišala še motorka, bi mislil, da sem na Selah. In da sta naju na “sestopu” okrog jezera do mrzlega piva ustavili dve Italijanki v bikinijih, ki sta do kolen v vodi čakale na dva mladca, da jima podarita malo tobaka za kak čik…Imela sva občutek, da bi naju obdržali kar tam, ker sta se nama tako lepo hihitali, a želja po mrzlem pivu je prevladala nad mrzlo vodo in prekurjenimi Italijankami…
Ko smo na koncu splezali še balvan, ki smo ga že dva dni ogledovali, je bil dan popoln.
Na koncu smo bili seveda vsi zadovoljni, da smo s plezanjem nad 2000m vsaj malo ušli vročini, ko je termometer v avtu tam okrog Villacha kazal 35,6 stopinj…
Kaj točno smo plezali ne vem, pa sej niti ni pomembno, menda pa se je ena smer imenovala celo “Vista dell Lago” ali po naše Pogled na jezero.
