Ko po šihtu še vedno rata lep dan….

Od 31. avgusta 2013 obvestila

…včasih, ko je na šihtu tak …. k…. dan, vse napeto in nervozno, je fajn, ko vidim, da me čaka… ponižno, tiho, nemo sloni tam… vedno, ko grem mimo njega, me kliče in govori…” dej grema že enkrat!”

Ura končno odbije konc šihta, picikl reče: “… Pubi,…usidma se….” Zajaham ga in greva….po ravnem, po asfaltu, ki se menja z razrito cesto zaradi prenavljanja, slalomirava med bagerji in valjarji na makadam…v samoto…šum vode, misli se umirjajo, bitje srca mi sporoča hitrost vožnje, ki pa si postaneta obratno sorazmerna –  hitrost pada, pulz narašča vključno s strmino…

…za konec še dober kilometer strmega asfaltnega klanca, ki sem mu v tem trenutku hvaležen, da ni makadam. ” Embrace the pain…” mi odzvanja v mislih, da ga tišim še zadnjih par metrov…..ravnina…dihanje…razgled po dolini…nikjer žive duše…sončni zahod…najdem še vstop na potko, ki sem se jo namenil raziskat, požirek vode iz meha in keks v usta, da bo dovolj energije za pot nazaj….

…na dolino lega večerni mrak in poženem ga po bregu…ustnice vse bolj lezejo v nasmeh, potka je boljša kot sem si upal želeti…raziskujem, furam, gonim…

Nazaj na asfaltu gre smeh kar sam iz ust…ja, tema je že, noge so težke, misli pa jasne in čiste!

SAMSUNG SAMSUNG SAMSUNG SAMSUNG SAMSUNG

 

One Comment

Komentiraj

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.