Letos je “pomlad” prišla hitro. Tam v drugi polovici februarja, sva z Natalijo zaradi
vzpodbudnih temperatur, tistega lepega četrtkovega popoldneva skočila v sosednji Labod,
da vidiva, če je sonce kaj ogrelo naše “ogrevališče”.
Že po vpetju prvega kompleta sem se odločil, da letos zagotovo pošljem račun za
A-testiranje plezališč Christianu v Wolfsberg… Ni dovolj, da pridno testiram njihovo
dvorano, letos sem krepko spremenil oceno Falsches Nashorn iz solidne 4b na 3b.
In kar je še huje, skoraj ostal brez kosila, saj je Natalija stala ravno pod bivšim “krimpom” 😛
Tisti dan sem po moje prvič lezel pravilno “na noge”, predvsem pa lepo počasi.
Sicer rahlo pod vplivom pretresljivega dogodka, sem se odločil, da se odzovem vabilu Nejca
in Boštjana – predvsem zaradi piva, ki je bil v igri za tem 😉 – in se grem še enkrat lepit na steno.
Temu so sicer oporekale moje zlizane fajftenke, a vseeno se je dan iztekel super, vsedel se je
še posel, Wolf, ki je prišel tja mučit svojega vajenca, mi je namignil, da bi lahko svoje stare
“šolnčke” za mali denar zamenjal za nove 🙂
In res… kmalu za tem, sem šel k Wolfu kupit nove, ki sem jih še taisti dan želel preizkusiti v
Kotečniku, pa sem jih, nesrečnež, pozabil v avtu. Pa vseeno. Stare zlizane fajftenke so me
uspešno spravile čez Kemijski cirkus, ki sva ga na top-rope zlezla še na eno varijanto, potem
pa sva zlezla še Tunčka. Medtem so me že klicali in predčasno sva morala prekiniti najin izlet.
Plezalke so od tedaj že dvakrat ali več preizkušene zunaj in super grabijo, tudi nogo sedaj že
skoraj čutim, ko jih obujem 🙂
Seveda pa ne smemo pozabiti… po vsaki rekreaciji, je potrebna regeneracija.
In kako bi se človek bolje regeneriral, kot ob dobrem burgerju in pivu 😉