Ja živjo. Po dolgem cajtu spet nekaj, končno a ne.
Zdaj tale bo pa malenkost krajša od ostalih, ker se (vsaj meni) ni kaj ekstra dogajalo, vsaj kar se plezanja tiče.
Torej, dogajanja v plezalnem svetu. Šli smo plezat v Mislinjo na steno in bulderje, šli smo v Oplotnico, na Sele, v Železno Kaplo, v Florjan. Saš je bil tud v Avstriji v tavlkih stenah, dosti ljudi hodi v Avstrijo na mal nižje stene, pa v Billo po kartone.
Klub bo v jeseni bogatejši za 2 opremljevalca smeri, Janez in Žužel sta s prvim delom seminarja že opravila, na novo so preopremili plezališče Lipje, drugi del seminarja in izpit pa ju čaka v jeseni.
Itak je pa prevroče zdaj za plezat, razn če se ne gre v hribe oz. nekam visoko. Če pa že ni hude vročine, pa sej letos je res ni, pol pa lije kot iz škafa in je vse zamočeno. Zaradi tega smo se en dan odpravili celo v Bulderamo v Celovec, kjer smo lahko v prijetno klimatizirani hali lezli glih kar smo hotli, ker smo bili skoraj edini tam. Pa morm rečt, da smo tud kr konkretno lezli, smo zabili cel dan tam. Kr kul.
En dan smo se spravili v Oplotnico Klančnik, Jazo in jaz. Ne vem točno kaj smo lezli, sam neki smo. Dan je kr hitro minil, pa fajn je blo. Zihr vsi tu pa tam na youtube-u pogledate kak filmček, kk kje kdo kak bulder zleze. In verjetno ste že vsi opazili, da je zdaj moderno met kak ventilator zravn v gozdu. Js sem si to kr lep čas zelo zmotno predstavljal, da je za hlajenje kože na rokah, da mal manj švicaš. Živel sem, pa tudi vi verjetno, v zelo veliki zmoti. Ventilator morš proti skalam obrnit, da grife hladi. In dejansko je nek učinek. Pa Jazo se je iz Shoe Doctorja prelevil v Pad Doctorja. No sej, človek se vsak dan kaj novega nauči. Tud to, da če že ješ surovo meso, je fajn če… To boste lahk prebrali v naslednjem prispevku.
Pa če se vrnemo nazaj na plastiko, nekaj klubskih zanesenjakov se nas je spravilo skupaj in smo pošravfali grife z bolderce. Tk da zdaj bolderca slečena čaka, da jo spet oblečemo, še prej pa mal razšravfamo in nazaj sestavimo. Da bo pripravljena na sezono treningov in pa težko pričakovane AjdeMašTo Piknik Lige (APL). Liga pa ne bo potekala samo na klubski bulderci (opa, nekaj novega), ampak sem se v popolni tajnosti dogovarjal še za eno, zaenkrat zelo skrivno KUL lokacijo. Patience my young padawans. Ja, kar se pa bulderce tiče, en dan smo šravfali, je šlo kr hitro skoz, js sem se sicer vozil sem in tja, šel iskat kombi (hvala Čujo!) nekam v rovte, pa nazaj v SG, pa smo naložli grife, pa spet peljali do Janeza v Dolič. Js sem bolj sedel in fural, pobi (Maj, David, Markota, Janez) pa so v dveh urah slekli steno. Pa da nismo grifov brezveze sam furali sem in tja, smo se čez slab teden dobili v Doliču, kjer smo tradicionalno grife tudi prali. V sicer malo manjši (Reka, Kristina, Timotej, Janez, Perc, Nejc), pa zato nič manj veseli delegaciji, smo uživali v vročem poletnem soncu in hladnem pršu iz sicer precej ostrega curka kerherja. Dresscode je bil “majce dol” ampak se ga niso (predvsem ženski del) vsi hotli držat. Eni smo prali, Janez pa je pripravil tak kr konkretn piknik z žarom. Sej je pasalo. Čistili so tudi najmlajši, nadobudna bodoča članica Reka Jeromel, princesa zlatolaska (in še približno 100 nazivov, ki se jih na žalost ne spomnim več), je temeljito očistila vse grife pink barve. Smo se pa vsi imeli fajn. Je pa mal tk no, da vam še eno na moralo prtisnem… Js zastopim, da ste eni na dopustu, pa da mate eni ful gužvo na šihtu pa ne utegnete nikamor it. Sej to je normalno, itak. Bi blo pa ful fajn, če bi se še kdo na kak mail odzval in prišel kaj pogledat. Magari vsaj pogledat. V glavnem, hvala Janez za plac, vodo in piknik! Je blo kr epsko.
Morm rčt da je na steni v Mislinji kr gužva, plezališče se je namreč pojavilo v izdaji novega vodnička Plezališča po Sloveniji, posledično se v Mislinji potepajo plezalci iz naše celotne državice in pa tudi Španci! 😀 Ja, js tud nisem verjel, ampak je res. Baje smo plezališče dobro spromovirali, ma tud na bulderje se je začelo bolj hodit. Ni slabo, res ne.
Pa tudi projekt na Selah dobiva nekaj obiska, zdaj je bila že podana okvirna težavnost. In če lahko malo v Ališičevem slogu… Začenja se dramatična tekma in samo vprašanje časa je, kdaj in kdo bo tisti ta prvi v celoti in v eno splezal tole smerko, da se ji stisne, če dovolite, junfr.
Prejšnji teden smo obiskali Val Daone, ki pa je zgodba za eno celo reportažo, ki bo objavljena nekje v začetku naslednjega tedna.
Kaj smo pa kaj zlezli. Tečajnice baje že stremijo proti avstrijskim 6a-jem. Naša mladinska sekcija je na pohodu proti ocenam s številko 8. Pa tud mislim, da imajo ostali člani svoje projekte. Priča sem bil celo pogovoru (resnemu, resno!) o Il Maratoneti… Hja, zgleda bom res pekel na žaru steake, ki jih sicer ne jem, sam bojo pa zihr ok pečeni. Ma tud medium rare lahko, glavn da bo sredina imela več kot 65 Celzijevih stopinj, da bodo morebitne bakterije pocrkale.
No, js sem po skrajnih naporih in ničkoliko puščene kože na granitu končno nagruntal beto in potem kr hitro zlezel Neskvik (ne vem kolk je ocena, nej se drugi zmenijo). Platnšpiler sem pa boljkone v drugo al tretje stisno, pa bi rekel, da je prej 7a kot 7b. Ampak če citiram Žužla: “Neki more pa tud za motivacijo bit.” Pa ajde, motivacija je, to je pa tud to. Ni kondicije, ni moči, ni gibljivosti. Bolj podrobno pa v reportaži o Daonetu.
Počasi se bo začela tekmovalna sezona, Perc pripravlja naše tamale, tk da bojo kr potrgali na prvi tekmi, ki bo v Logu. Balvani kakopak.
Lep preostanek “poletja” vam želim.
P.S: Malek ni kaj zlezo, ker ma prst hin.