Odločitev za letošnji dopust je padla lahko rečem že pozimi. Severne dežele imajo svoj čar, tako poleti kot pozimi. Jug Švedske in Danska sta bili kar primeren kraj za izognit se letošnjemu grozovitemu poletju brez poletja. Gor so bile temperature skoraj do 30 stopinj, morje pa toplo in prijetno, ljudje pa..khm…hladni – kot se za sever spodobi.
Pokrajina res lepa, neskončni hribčki, ki se prelivajo eden v drugega, tokrat odeti v zlato barvo pšenice, vsake toliko pa kakšna vikingška trdnjava, vikingški muzej, ribiške vasice kot iz škatlice, morje na dosegu roke…ja, na Danskem si verjetno res čuden, če nisi pomorščak.
No, ker mi to (še) nismo, vedno iščemo neke kamne ali skale, po katerih bi se lahko mal pretegnili – tudi na počitnicah. Midva sva jih našla na Kjugekullu – nek osamljen vulkan je izbruhal za nekaj lepih parcel fantastičnih granitnih kamnov, ki v družbi ovc tiho čakajo, da jih kdo poboža, potreplja z magnezijem in malo počisti s ščetko. So čisto pohlevni in z malo ( ali precej ) truda, te čisto lepo pustijo, da zlezeš na njih.
Na drugem koncu naju je čakal polotok Kulla, s svojim najstarejšim svetilnikom v Skandinaviji, zelo raznolikim živalskim in rastlinskim svetom in idiličnimi ribiškimi vasicami. Tudi tu smo malo potipali skalo. Tu je malo višja, a ima prav lepe razpoke, kamor namestimo frende in na vrhu lahko lepo uredimo sidrišče za spust nazaj pod steno. Če se nekaj metrov stran potapljajo potapljači, malo dalje od njih pa drsijo jadrnice in morski kayaki, to tam ni nič čudnega.
Kot vedno pa se tudi kaj naučimo, tokrat to, da tudi nemške avtoceste niso več to kar so včasih bile, da 4400 km na papirju ni isto kot če jih prevoziš z avtom, da so tudi sredi ravnine in mivke balvani in da je včasih poletje na severu bolj poletje kot je poletje na jugu.
