Zadnjič sva šla z Julijanom malo pogledat, kako je kaj na Raduhi. Preprosto sva sledila stopinjam – malo človeškim, malo gamsovim in se znašla pod Lojzovim kaminom. Opreme v nahrbtniku je bilo ravno dovolj, da sva si upala pogledat za vogal, vrvi pa za nekaj kratkih cugov, ki so naju ločili od vrha. Plezarija za vriskat, vreme za vikat, snega ne preveč ne premalo, travice pa ravno dovolj za takrat, ko je zmanjkalo snega….Bo treba še….kmalu!