Že nekaj časa nazaj sva si s Katjo zaželeli, da bi naju Peter v okviru tečaja odpeljal preplezat kakšno dolgo športno plezalno smer. Da vidiva, kako se tej »reči« streže v čisto pravih okoliščinah. In tako je stekla organizacija, vzet dopust v službi, Peter je imel čas in že smo v sredo z mojo belo puščico drveli proti primorski.
Pogled na Nanos je zame od nekdaj nekaj posebnega, dan je bil enostavno prečudovit, primorsko sonce ima še poseben čar, zrak suh in dišeč in ja, tisti trenutek sem sama pri sebi rekla, da zdaj je pa res prišla pomlad. Moj notranji otrok je poplesaval od razburjenja :)).
Navdušenje nad Ospom je bilo veliko, že dolgo sem si želela videti tiste skale in pogled na njih je upravičil svoj sloves med plezalci.
Peter se je odločil da gremo splezat smer Medo, ki je visoka nekje 120 metrov in ima 4 raztežaje. S Katjo sva se veselo zapodile v prvi raztežaj in bile cele vesele in nasmejane, nato pa se je izraz na najinem obrazu z vsakim naslednjim raztežajem spreminjal, zamenjal barvo v rdečo, vlaga na čelu pa je bila nekje pri 80 odstotkih in je rastla :))). Ampak zgrizle sva, priplezale na vrh in se zmagoslavno sesedle v travo, ter se nagradile s čudovitim razgledom na koprski zaliv. Po malici na vrhu, smo se peš spustili še do plezališča in tam za konec, za strečing, splezali še nekaj lažjih športnih smeri. Nas plezalski podvig smo seveda zaključili s kavo, hamburgerjem in krompirčkom pri Vikiju :D.
Zahvaljujeva se Petru, da je »shendlal« najino sopihanje, vzdihovanje, jamranje in občasne znake vdaje. Verjetno je potem potreboval dva dni počitka :D. Peter hvala.
Aja, pa hiphiphura za prve sončne pegice na licih :))
