14.4.2017

Petek popoldan, ura 15:00 pa gasa skozi vrata Radlške pisarne. Prvi postanek Vuhred, kjer sem pobral Katjo, nabasal stvari pa hitro prot Doliču, kjer sva se dobila s Tamaro ter Janezem.

Škodilak je bil pripravljen, odprema pretovorjena, 2 navezi v avto ter dokumenti za prestop meje v žepu.

Smeha v avtu je bilo toliko, da se poti dol sploh ne spomnim…ali pa je bilo krivo to, da je bil plato piva previsoko v prtljažniku. Tamara je bila prvič v Paklenici, Katja drugič, tako da je bilo potrebno razdeliti funkcije, da bi zadeve gladko potekale. Določili smo kdo pripravi zajtrk, kdo večerjo, kdo pomiva, edino kar še ni bilo jasno je “Le kaj bo delal Janez?”.

15.4.2017

V soboto se zbudimo v kristalno jutro. Sledi kafe, smuti, malo črnega kafeja, čemaž z jajci v čemažu s čemažom (čemaščemašmašvse), wc … wc pa gremo splezat prvo dolgo. Na sporedu je bil Centralni kamin (5a+)(180m v 5 raztežajih).

   

Naveze se izkažejo za uspešne, tako da se na koncu smeri po krajšem počitku odločimo da gremo še eno. Da se ne ubijemo že prvi dan, se odločimo za smer bližje parkirišču Flex & Rex (5c)(120m v 4 raztežajih).

Po plezariji ter sestopu mi Katja zaupa, da ji je skozi plezalko pogledal prst. Tako je plezala zadnje 3 cuge, ker si ni upala povedat, da nebi slučajno nehali plezat :). Janeza prosim, da šibamo do petrola, kjer je mala Iglu trgovina. Ujamemo jo še zadnjo uro pred zaprtjem pred prazniki. Kaj si je kaj mislila prodajalka…4 komadi, švicni, umazani od magnezija…ni da ni.

Ko damo skrbi na stran, se zapeljemo tradicionalno k Dinkotu na krožnik skuš ter pivičko…no pivo sem pil samo jaz.

Zvečer nismo imeli palačink za večerjo. Pač povem 🙂

16.4.2017

No nedeljsko jutro se je začelo malo drugače kot sobotno. Zjutraj je še deževalo, tako da si nismo imeli kaj za začet…razen žegn smo si privoščli. Janez nas povabi na izlet proti Rovanjski. Po uri vožnje se sprehodimo skozi malo zapuščeno naselje, ter kaj hitro obrnemo nazaj proti apartmaju po opremo, saj se je vreme noro izboljšalo.

 

 

Zaradi premalo časa, smo se odločili za Watersong varianto na Severno rebro (5c) (tam ene 150m pomojem, v 4 raztežajih).
Janez se je ponovno izkazal, vsi smo uživali, splezali smo lepo ter hitro, le na zadnji šalci me je vsipala čebela v prst…žal ni preživela 🙁

(opala…nove plezalke :))

Ker je bila že ura cajt, se spravimo v apartma pod tuš. Za razliko od prejšnjega dneva gremo civilizirano k Dinkotu na mešano na žaru s pivom(ista zgodba kot dan prej). Po kosilu/večerji se malo zašetamo do pomola ter nazaj v apartma, kjer se še podružimo, ter spijemo kakšno pivo. Manjkal ni niti radio veseljak ter ognjišče.
Kasneje Tamara ter Katja pripravita bananine palačinke. Kejker špasno zgledajo so ful dobre za jest :).

17.4.2017

Ponedeljkovo jutro nas ob 5 uri zbudi močno grmenje, veter ter konkreten dež. Vsi smo potegnali kovter čez glavo saj je bilo jasno, da se ne bo plezalo ta dan. Ob osmih ko grem prvič na balkon, se je že jasnilo. Okoli 9:00 že pade komanda: “Gremo”. Nabašemo se v avto, kjer po poti zvem da gremo plezat Mosoraški (6a) (350m v 8 raztežajih) v Aniča Kuk(master stena paklenice). Ko star vojni veteran sem dobil prebliske izpred 2 let, ko nas je pralo na 250-ih metrih v najtežjem raztežaju.

Pristop do smeri je bil v tišini, ter s polno glavo misli. Pridemo do vstopa v steno, kjer opazimo kaj je naredil skalni odlom iz vrha Aniča Kuk.

  

Pred nami je bila ena naveza, ki se je po prvem raztežaju odmaknila v drugo smer.

Po prvem cugu so začele stvari delovat same od sebe in kar naenkrat(po 7 urah…) smo bili na vrhu :).

   

   

 

En bol ubit ko drug smo imeli pred sabo še uro pa puuu sestopa. Tamaro ter Katjo pa je na vrhu Aniča Kuk čakal še kviz s tremi vprašanji ter krst, tak ko se spodobi.

 

 

 

 

Naužili smo se razgleda, spili še zadnjo vodo, pojedli oreščke ter čokoladico, ter se odpravili po pasjem kamenju.
Po polovici sestopa začne Katja, kak se kaj pozdravljajo oni ko skoz top rope lezejo…”Našpanan štrik”. Janez ji pa odzdravi “Podaljšan komplet”…pa smo bli tam, en bol solzn ko drug.

No pridemo nekak do avtona, se zapljemo do apartmaja, spakiramo, stuširamo,… obvezno pa še k Dinkotu na eno Orado z flašo piva(jp…ista zgodba).
Ko se najemo obsedimo v tišini, ter razmišljamo o naslovu objave za spletno stran.

Za konec: Super družba, lepa plezarija, lepo vreme,… Noro je blo, ne dvomim pa, da bo naslednjič še bolj noro 🙂

(foto: Samsung banda Katja & Janez)

Komentiraj

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.