Avtor prispevka: Dejan Gašić
Zgodilo se je znova, s tihim drhtenjem v prsih: že osmič zapored smo se zbrali na tradicionalnem
Bolderpiru bojsov. Kot junaki, ki jih je morda navdihnil šepet starega epskega peresa, smo se
rahlo zamišljeni, a vznemirjeni, postrojili pred legendarnim Vagonom. Kar deset bojsov, vsak s
svojo nebrzdano energijo. Med nami pa je samozavestno stopical tudi kuža Vuk, mahajoč z
repom, kot da bi hotel reči: Dragi moji, pustolovščina se lahko začne!
Prvi zasneženi ovinek nas je premetaval skoraj kakor ideje v bujni domišljiji: malo levo, malo
desno, a z nasmeškom na obrazu. Ko smo prispeli na vrh, se nam je razodela pot, ki je bila
presenetljivo čista. Malek jo je namreč očistil z odločnim korakom in vztrajnim premikom, kakor
da bi želel vsak kamen natančno pripraviti za ta naš dan.
Crash padi na hrbtu so nam služili kot tihi ščiti, pripravljeni za boje z granitnimi zidovi, obenem
pa kot mehke podloge, kjer bi se morebitni neuspehi lahko spremenili v poskus št. 2, 3 ali 5; prav
takrat, ko je prekipevajoča volja nadvladala vse naše dvome.
S plašnim veseljem smo se najprej spravili na lažje bolderje, da bi ogreli tako telo kot dušo (z
malce pravim mornarskim rumom). V naši druščini se je tokrat nabrala kar pisana kopica: od
izkušenih in suverenih plezalcev pa vse do tistih, ki še iščejo lastno junaškost, deset nadobudnih
bojsov z nahrbtniki, polnimi inovativnih prigrizkov, in seveda kuža Vuk, ki je pridno tekal od
enega k drugemu, kot bi hotel preveriti, ali smo še vsi celi.
Ko je adrenalin narasel, smo napadli tudi težje smeri in se po svoje razdelili na dve skupini: na
tiste, ki imajo za sabo že nešteto junaških bitk, in na tiste, ki so še iskali lastno mogočnost v
drobnih razpokah skale. A nekateri so se, z rahlo neodločnostjo v očeh, hitro preselili med
»močnejše«. Očitno se je v njihovi glavi porajala iskrica, da bi presegli sami sebe.
Proti koncu dneva smo se vsi – od tistih, ki so splezali le do polovice smeri, do tistih, ki so
osvojili najvišji vrh – zbrali ob zadnjem bolderju, ki je svojemu imenu, MissLinija, vlival prav
poseben pomen. V napol prešvicanem in napol čarobnem plezalnem transu smo tam našli še
zadnjo kapljo energije za zaključni izziv.
Seveda tudi tokrat ni šlo brez tradicionalnega pira in posebnih keksov, obogatenih z znamenito
Žužlovo beljakovino. Tisti, ki so se keksov lotili prvi, so prisegali, da so začutili nenavaden val moči, še preden so jih do konca prežvečili. Kuža Vuk s svojim prebrisanim pogledom pa si je
nedvomno mislil: Presneto, kdaj bo končno kdo meni namenil kak kos?
In tako se je naš osmi Bolderpir zaključil v duhu prijateljstva, smeha in prijetne utrujenosti, s
tisto spokojno energijo, ki jo poznajo le ljudje, tesno povezani z iskrenim veseljem do plezanja.
Vsi skupaj smo se poslovili z obljubo, da se naslednje leto vrnemo še bolj pripravljeni, še bolj
navdušeni in prav nič manj nasmejani.
