Želja po smučanju z vrha Mont Blanca, najvišjega vrha Alp in zahodne Evrope je zorela že nekaj let, prejšni teden pa se mi je z ekipo Slovenske gorniške šole končno uresničila.
V torek (28.5.24) se nas je pet turnosmučarskih entuziastov (trije klienti, ter dva vodnika z mednarodno licenco) s kombijem podalo na pot proti Chamonixu. Pred Chamonixom pa smo se za dva dni zadržali nad dolino Aoste, kjer smo opravili aklimatizacijski vzpon na 4061 metrov visok Gran Paradiso. Izhodišče pod Gran Paradisom, kjer parkiramo kombi se nahaja nekje na 1960 metri nadmorske višine, od tam pa nadaljujemo najprej peš s smučmi na nahrbtniku, ter po kakšni uri vzpona, ko je snega že dovolj na smučeh do koče Vittorio Emanuele na približno 2700 metri nadmorske višine, kjer prespimo. Temperature so že prav poletne, sneg pa precej gnil.
V sredo smo se zbudili v oblačno jutro, sneg pa je bil za razliko od prejšnjega dneva trd, ampak k sreči griffig. Vzpon na vrh Gran Paradisa opravimo z lahkoto, le zadnjih 200 metrov vzpona po izpostavljenem grebenu, ki smo ga opravili z derezam in v navezi so se nam malenkost zatresla kolena. Sonce se še zmeraj ni prikazalo, tako da je sneg ostal trd, smuči pa so se pri spustu tresle kot šiba na vodi. Odsmučamo kolikor se da, nato pa nadaljujemo peš do kombija. Sledi vožnja v Chamonix in nastanitev v hotelu.
Za vzpon in spust na Mont Blanc smo izbrali klasično ruto Grand Mulets, ki se izvede v dveh dneh. Prvoten plan je bil iz četrtka na petek, vendar smo se zaradi slabe vremenske napovedi za četrtek in petek odločili da ga prestavimo na petek in soboto, kar se je kasneje izkazalo za pravo odločitev. Četrtkov spontani restday v Chamonixu pa je prav tako prav prišel za telo, ter malo manj za kreditno kartico, saj smo ga namesto v postelji preživeli v trgovinah s športno opremo.
V petek smo se v Chamonixu zbudili v rahlo deževno jutro, pri zajtrku pa se dogovorimo, da se vseeno poizkusimo povzpeti do koče Grands Mulets, saj je za soboto, ko bi se povzpeli na vrh zmeraj lepša vremenska napoved. Tako se okoli poldneva z gondolo Aiguille du Midi povzpnemo do prve gondolske postaje, na višini 2317 metrov, nato pa nekje na enaki višini prečimo do in čez ledenik Les Bossons. Ledenik je lepo zalit, vendar pa se pri prečenju vseeno navežemo na vrv. Po prečenju ledenika se povzpnemo na kočo Grands Mulets, ki je zgrajena na skali, pristop zadnjih nekaj metrov pa poteka po ferati, ki sicer tehnično ni zahtevna, vendar pa zaradi ledu vseeno za varovanje uporabnim gurtno in vponko z matico. Koča je bila zasedena nekje do tretjine. Ko vstopimo na kočo si najprej izborimo mesta za sušenje cunj čim bližje kaminu, nato pa sledi večerja ob prijetni družbi vodnikov iz različnih koncev sveta (Argentina, Islandija, Poljska…).
V soboto smo z vzponom na vrh pričeli okoli tretje ure zjutraj. Iz koče smo prilezli kot zadnji, vendar smo po kakšne pol ure vzpona ujeli že vse pred nami, ter udirali pot skozi do vrha po nekje od 10 do 30 cm suhega pršiča na trdi podlagi. Vrh Mont Blanca osvojimo brez da bi sneli smuči, zakar se je potrebno zahvaliti izjemnim snežnim razmeram, ter vrhunskima gorskima vodnikoma. Spust iz vrha pričnemo nekje okrog desete ure kot prvi.
Z rdečo polno črto je na spodnji sliki vrisana pot vzpona. Za rdeče črtkan “obvoz” se odločijo vodniki v primeru toplejšega vremena, kadar obstaja možnost lomljenja serakov. Z zeleno je vrisana naša smer vzpona in hkrati spusta. Naša smer spusta je sicer klasična, tudi če se povzpneš preko bivaka Vallot, mi pa smo imeli privilegij, da smo se po njej prav tako povzpeli, brez da bi sneli smuči.
