Lep pozdrav iz daljne dežele Škotske. Ker se da tudi tukaj plezat, sem se odločil napisat prispevek za klubsko stran (btw, naš klub veselo reprezentam z nošenjem majic v balvanskem centru).
Glasgow premore 2 plezalna centra, TCA (The Climbing Academy) in pa GCC (Glasgow Climbing Centre). Imajo tudi postavljene “naravne” balvane v parkih.
Sam se najbolj zadržujem v akademiji, ki je striktno bulderaška zadeva. Hala je ogromna, problemov pa neskončno. Problemi so ocenjeni od 4 pa do 8a Fb. Bolderje kar redno menjavajo, vsak teden so postavljeni kakšni novi problemi, tako da je veselja res dovolj. Scena tu je taka, da je ni. Vsi bi radi malo plezali, noben pa ne zna neki ekstra. S ponosom lahko povem, da spadam med top 10% (po zmogljivosti 😀 ) vseh obiskovalcev centra. Ja, tk slabi so. Načeloma skoraj nihče ne pleza problemov ocenjenih z 6b Fb ali več. No, 10% nas pa potem dejansko pleza. Ljudje hodijo v ta center tudi zato, da sedijo na blazinah in se pogovarjajo. Hje, tudi druženje je nekaj, a ne 😉 Škoti imajo tudi svojo boulder ligo, pred dvema tednoma je bila tukaj prva tekma letošnje sezone. Skupna zmagovalka zadnji 2 leti pa je… Ajda Roškar. Slovenka.
Uspel sem splezati 15 od 20 problemov, ki so bili na tekmi, poleg tega še 2, ki sta bila v finalu. V centru so tudi tri stene (paneli) visoke 4 metre in pod 15, 30 ali pa 45 stopinjskim kotom za “free climbing” – postavljene so smerce različnih težavnosti in lahko nabijaš kroge, osmice, kakorkoli je smer pač že postavljena. Tako da plezanje na štrik nadomeščam s tem, da vsaj malo vzdržujem kondicijo.
Me pa malo jezi tole njihovo vreme, ki je sicer lahko zelo zelo lepo, pa vendar tako zelo slabo ravno tiste dneve, ko nisem v službi. In zaradi tega mi še ni uspelo plezat zunaj, v skali, ki pa je sicer vsaj tu v bližini nekakšen spolzek vulkanski izliv, lokalci pravijo temu steklo ali pa led. Spolzko za najbolj mehko gumo na plezalkah. Pa mokro, mokro. Spoznal sem par lokalcev, s katerimi zdaj skupaj plezamo in moram povedat, da so kar fina družba. Pogrešam svoje kolege iz Slovenije, tu namreč noben ne gre na pir po plezanju.
Lucija neprestano priganja, da greva nekam v skalo pa na štrik, pa nimava ne štrika, ne opreme za njihove smeri. Ker tu ne poznajo ravno športnega plezanja, ampak so njihove smeri kot so oni sami – tradicionalne. Tako sva se odločila (predvsem na Lucijino pobudo), da si za božička podariva krešpede, da lahko začneva z balvaniranjem zunaj, po novem letu pa štartava z mesečnimi nakupi mikro frendov, mikro jebic, frendov, jebic. Da bova ta prava Škota! Predvsem pa nama (mi) bo ta oprema prišla prav, ko se vrneva v Slovenijo.
To je to, prilagam par fotk iz centra. Se vidimo decembra na naši bulderci alpa v kakšnem Wolfsbergu 🙂 Žužl, ti pa kr treniraj 😉