Če bi mi lani kdo rekel, da bom tak čas naslednje leto plezal, bi se mu najbrž smejal. Nisem ravno med najbolj lahkimi, pa tudi stene me ne privlačijo… Oziroma me niso.
A ker je življenje, kot pravijo, polno presenečenj, se je zgodilo tudi to.
Hčerka Zarja, ki že lep čas obiskuje tečaj plezanja, je glavni razlog, da sem požrl tisto debelo kepo sline, da se sedaj pustim ženi (soobiskovalki tečaja) privezati tudi izven postelje 😉 in predam svoje življenje v njene roke. To je morda tudi razlog, da sem doma malo bolj priden 🙂
Nejc me je nekaj časa poskušal prepričati, naj poskusim, nazadnje mu je tudi uspelo, in bilo je… fajn.
Letošnji tečajniki smo pred prejšnjimi generacijami imeli eno veliko prednost – novo umetno steno v Športni Dvorani Slovenj Gradec. Tako smo lahko napredovali hitreje kot prejšnje generacije, ki so se mučili na stari, precej zahtevnejši steni. To je hitro opazil tudi naš vaditelj, Peter, čigar kompliment pa je kdo mogoče razumel narobe. A hitro smo bili postavljeni na realna tla. Poanta tečaja ni plezanje zahtevnih smeti, poanta tečaja je v učenju varnega plezanja, na kar pa se lahko hitro pozabi.
Začeli smo oktobra, brez pritiskov, kot neka »test & buy« varianta. Predstavitev opreme, malo top-rope plezanja, obiski plezalnih centrov, prvi izhod v naravo – Sele, nazadnje pa smo opravili še tečaj… uf ja, in vmes ogromno stvari.
Nekateri so hitro hoteli več, začeli smo vpenjati, mnogi kajpak napačno, kar si lahko sicer dokaj hitro pogruntal 🙂 Potem so se pojavljale tudi “drobne” napakice, kot je varovanje z odpetimi matičarkami in mislim, da smo jih takrat tudi prvič konkretno slišali… Čisto zasluženo seveda. Perca takšnega pred tem še nisem videl, ampak dvojno preverjanje sem si pa vtisnil nekam globoko v spomin.
Ker je naš Perc dokaj delovno bitje, nas je dvakrat med tečajem za nekaj časa zapustil, nadomestili pa so ga drugi izkušeni člani in ta raznolikost vodenja in deljenja znanja mi je osebno bila prav všeč. Nejc, Vita, Prito, Žuželj, Janez, Boštjan K….
Osnovne stvari, ki jih mora poznati plezalec, sem se odločil dobro naštudirati. Prevezovanje, spuščanje po vrvi, pobiranje kompletov in zadnjega kompleta, nevaren vstop, vozli… In vse je uporabno. Tudi spuščanje po vrvi, kar se nekaterim morda ne zdi tako pomembno pri plezanju športnih smeri. Pazi: Če žena med varovanjem ugotovi, da je zmanjkalo hladnega piva, lahko medtem, ko pripraviš »apzajl«, skoči v trgovino in ga prinese, da ni treba preveč čakati 😀 – malo za šalo…
Zgodili so se tudi delno neavtorizirani izhodi, ki pa to res niso bili, vedno se je našla žrtev, v obliki izkušenega člana, ki je šla z mano, – predvsem v nek tuj plezalni center in v Labod. Na tem mestu se moram osebno najbolj zahvaliti Nejcu, pa še Janezu, dvema Boštjanoma in Tomažu. Pa še eno opravičilo Percu, ki za vsak tak izhod ni pravočasno izvedel in se mu je brez potrebe povzročalo skrbi.
Ne le plezanje, tudi ljudje, ki sem jih tekom plezanja spoznal, so mi všeč. Udarniške akcije, zaključek lani kot se šika in plezalni tabor v Rovinju… Bomba!
Če sem začel na dolgo in široko, bom končal hitro.
Plezati nameravam varno in odgovorno. Sedaj vem, čemu je tečaj namenjen 😉