Pred parimi dnevi v sklopu dnevnega pregleda spletne strani AK SG, naletel na objavo Saša(link), kako sta plezala v Klemenči peči. Že po slikah, človek malo zacepeta z nogami, ter si misli tto je treba probat. Par dni za tem, pa se je vse začelo z telefonskim klicem, ter znano izjavo “A bi šol kaj plezat”. Termin je bil brez oklevanja določen, zraven pa še lokacija.
Z Janezom sva se “Zgodaj” zjutro v nedeljo spravila proti logarski z -1°C zunaj. Okoli 9:00 sva prispela na parking, pa že po parih korakih ter pogumnih izjavah “Pa tak ni tak Mrzlo”, iskala vetrovke iz prtljažnika. Ko sva pa pogledla proti steni je bila že lepo obsijana s soncem, kratek sprehod do stene, pa je že fajn ogrel.
Ko sva prišla do stene, sm si prvo mislil, da to pa že ne more bit tak težko, ker je pač bila stena malo nagnjena navznoter. Kar hitro po prvem cugu sem si “priš gr”, tto pa ni tak nedolžno. Stena je sicer lepo nagnjena navznoter, samo ti nč ne pomaga, ko nimaš kaj konkretnega za primit. Plate v smereh so vrhunske, tako da se je človek mogo kr lepo postavit, da je prilezo kam. Dokler nisi najdo tistega malega stopa, ti roke niso pomagale nič. Izjava, ki kroži po klubu zadnje cajte “Ko ne veš kaj bi naredo, noge prestavi.”, je bila kar na mestu. Sicer če si pogledal kakega martinčka, kako ga z lahkoto prižge mimo tebe po steni, res ni zgledlo težko. Preplezala sva dve smeri Sarti(VI-/V+) ter Snorky(VI-), tako da je ostalo še kar nekaj materiala za naslednjič. Lahko bi še kako, samo so plezalke postale že fejst tesne.
Vsaka uspešno zaključeno plezarijo, je potrebno počastit s toplim obrokom ter hmeljevim sirupum. Hmeljev sirup je padel že v sami logarski, na poti domov pa sva se ustavla v eni piceriji malo pred Mozirjem(lahko me tepeš, ko ne vem kako se reče). Ta picerija še ni slišala za recesijo, saj je blo na pici z savinjskim želodcem, tolk želodca, da sem mislil naročit še 2 žemlji, ko bi si kamot še sendvič lahko zravno naredo(ne da bi bil potreben, ker je bila pica ful dobra, pa konkretno masivna). Noro v glavnem.
Klemenča peč je pustila lep vtis, tako da komaj čakam, da gremo naslednjič tja preverit, ali se je nožna tehnika kaj izboljšala. 🙂
(Foto: Janez, Boštjan)
One Comment