Zima nam letos ni najbolj ratala. Ker pa je danes hribe pobelil sneg, lahko za sekundo pogledamo nazaj, saj se je kljub velikemu pomanjkanju snega (baje posledica solarnega maksimuma in pojava el nino) vseeno nabralo nekaj tur. V naših krajih in naši bližini sicer bolj po sili, v višjih nadmorskih višinah je pa kar nekako šlo.
Perc je smučal bolj službeno, dodajam njegov komentar:
“Čeprav je letošnja zima v nižinah precej skopa z mrazom in snegom, ga je v višjih predelih dovolj in človeku željnemu zime so na voljo številne lepe ture. Na fotografijah nekaj utrinkov iz letošnje smučarske sezone, ki pa je k sreči še ni konec.”
Na nekaj turah sva bila tudi Boštjan Krajnc in moja malenkost, poskusila sva izkoristiti slehrno priložnost za nekaterim morda mazohistične podvige. Če že razmere niso bile “prime” in “top”, sva pa lahko na slehrni turi uživala v samoti.
Naša porno starleta bi rekla: “Ne morš met vsega, lahk maš pa kr velik.” Tu se recimo da strinjam z njo. Treba je izkoristit ponujeno. Če samo čakaš na nekaj (pa naj bodo to razmere ali pa kakršna koli materija), pravega zadovoljstva najbrž nikoli ne doživiš.
In če zaključim z Zaplotnikovo sicer že precej prežvečeno in raztrgano mislijo: “Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.”